Občine si prizadevajo za ustrezno višino povprečnine

Skupnost občin Slovenije (SOS), del katere je tudi Občina Postojna, si močno prizadeva za ustrezno financiranje lokalnih skupnosti oziroma za tako imenovano višino povprečnine, glede katere vsako leto tečejo pogajanja, saj gre za pomemben vir dohodka občinam, namenjen financiranju zakonskih nalog, ki jih določa država. V ta namen se bodo predstavniki pogajalske skupine SOS predvidoma naslednji teden srečali tudi s predstavniki ministrstev.

Težava je v tem, da na vsakokratnih pogajanjih za višino povprečne prevladujejo tendence po čim nižjih finančnih sredstvih za občine. Podatki o razmerju med povprečnino in stroški izvajanja zakonskih nalog v občinah, obseg katerih širi država, kažejo občuten razkorak med enimi in drugimi. Problematično je, da se ta razkorak veča. V vseh letih so namreč stroški izvajanja zakonskih nalog večji od določene povprečnine, kar vedno znova slabi občine, jih omejuje pri izvajanju drugih, razvojnih nalog, ki jih morajo občine prav tako po zakonu izvajati. Vendar te niso upoštevane pri določanju višine povprečnine. Poglobitev težav pri financiranju stroškov izvajanja zakonskih nalog v občinah pomeni tudi večanje inflacije, izjemna rast cen različnih storitev in življenjskih potrebščin

Skupnost občin Slovenije in Združenje občin Slovenije, ki si prizadevata za ustrezno financiranje občin, vedno znova zagovarjata argument, da bi državi morala biti v interesu dobra kondicija občin. To se vsakič kaže tudi pri odzivanju ob naravnih in drugih nesrečah, ko so občine s svojimi ekipami in kapacitetami tiste, ki prve rešujejo izredne razmere. Ko država torej slabi finančno kapaciteto občin, slabi tudi vse tiste podporne organizacije, ki morajo v polni meri oddelati prvo reagiranje ob nesrečah.

Argumenti države, da morajo občine prevzeti del bremena sanacije najbolj prizadetih občin, da se morajo kot drugi (ministrstva) odpovedati delu svojih potreb, kažejo na nerazumevanje dela in pristojnosti občin. Država, prebivalci, podjetja... bomo solidarnostno sicer prispevali sredstva za sanacijo po katastrofalnih poplavah v tem letu. Zbrana sredstva so že in še bodo namenjena prizadetim prebivalcem, podjetjem, pa tudi občinam za sanacijo poškodovanih infrastrukturnih objektov (ceste, mostovi, vodovodi,…). Ne bodo pa te občine dobivale solidarnostnih sredstev za izplačilo plač zaposlenih v vrtcih, za delovanje kulture, delovanje športnih organizacij, za opremo in delovanje gasilcev…

Pričakovanja, da višje stroške lahko občine rešujejo skozi svoje lastne vire, oz. dodatne obremenitve občank in občanov, so vedno zelo nevarna. Ob že tako veliki obremenjenosti prebivalstva z rastjo življenjskih stroškov (energija, hrana,…) je prenašanje financiranja zakonskih nalog na ljudi res nesprejemljiva strategija. Res je, da občanke in občani manjši del stroškov izvajanja nekaterih storitev krijejo tudi sami (npr. otroško varstvo), vendar te vrvi ni mogoče in tudi ni prav raztegovati v nedogled.

Ob tem pa so občine zakonsko zadolžene, da vodijo tudi občinski razvoj, vzpostavljajo prostorske pogoje za delovanje vrtcev, šol, športnih objektov, cestne, komunalne infrastrukture idr. Ko so občine zaradi nizke povprečnine prisiljene svoje lastne vire namenjati za financiranje zahtevanih zakonskih nalog s strani države, zmanjka sredstev za investicije.