Prepih izpostavlja: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma rodbine Rotarjevih iz Šmihela pod Nanosom

Besedilo: Marino Samsa; fotografije: arhiv družine Žvanut.

K tokratnemu pogledu na življenje in zanimive pripovedi, podkrepljene s starejšimi fotografijami, nas je vzpodbudilo snidenje rodbine Rotarjevih iz Šmihela pod Nanosom. Široka veja potomcev, ki izhaja iz priimka Gruden, se je odločila, da bo po dvajsetih letih ponovno organizirala srečanje družine. Tokratno organizacijo je nase prevzela nekoliko mlajša generacija. Ker se pri matični domačiji reče po domače »pri Rotarjevih«, so srečanje poimenovali kar Rotarjada. Predniki, ki so se v vas naselili pred dobrimi tristo leti, bi bili ob pogledu na okrog 130 zbranih družinskih članov ponosni.

Pred 100 leti je v Šmihelu domovalo deset družin s priimkom Gruden, danes se z njim ponašajo le še tri. Janez Gruden se je v Šmihel priselil z Vrhnike pred letom 1700, ko je zabeležen njegov prvi potomec, sin Gregor. Ni pošteno, da vedno sledimo le moškim  potomcem; marsikje so matere podpirale tri vogale pri hiši, vendar so bili oni dedni nosilci družinskega imena, gospodarji domačij. Tudi on je imel sina z istim imenom, rojenega leta 1735. Doma se je reklo pri Koprivcovih. Enemu od njegovih sinov, Blažu, se je leta 1841 rodil vnuk Matija, ki je kot podnajemnik stanoval pri Borcevih. V tedanjih časih so namreč zaradi finančnih stisk marsikje oddajali lastne hišne sobice in s tem iskali dodatni zaslužek za preživetje. Matija je za ženo vzel Katarino Juri iz Hrašč (njeni starši so prišli iz Furlanije). Imela sta dve hčerki in tri sinove, stanovali so pri Koprivcovih, na lokaciji današnje Kočevarjeve hiše. V matični knjigi je pri vpisu rojstva njegovega sina Andreja Grudna leta 1875 že navedeno, da se je rodil v domači hiši Rotarjevih, ki stoji na strmem griču nad vaško cerkvijo sv. Mihaela. To hišo je imela že nekaj rodov v lasti družina Tomšič, njihovo hišno ime je bilo Rotarjevi. Iz kakšnih razlogov so Tomšičevi svojo hišo prodali, ni znano. Po povratku iz Amerike jo je kupil Andrej Gruden, stari ata naše pričevalke Vide Gruden, poročene Žvanut.

Andrej je odšel v Ameriko tik pred koncem 19. stoletja. Delal je v rudniku v Pensilvaniji, v Apalaškem pogorju. Naselje Rich Hill v pokrajini Meadowlands (med Washingtonom in Pittsburgom) je bilo znano kot mesto, »zgrajeno na premogu«. V to mesto se je takrat s trebuhom za kruhom odselilo toliko Šmihelcev, da je po njih dobil ime mestni predel. V ohranjenem pismu, ki ga je Andrej Gruden pisal svoji materi Katarini, izvemo, da je bilo sprva hudo. Moral se je celo zadolžiti, in v pismu se opravičuje, ker jim pošilja samo deset dolarjev. Očitno je z leti vseeno nekaj zaslužil, saj je po vrnitvi kupil Tomšičevo hišo, a je obdržala hišno ime »pri Rotarjevih«.

Nasploh je zanimivo, da so nekatera domača imena vezana na domačijo, drugi pa so z izgradnjo nove stavbe na drugi lokaciji s seboj odpeljali tudi hišno ime. Andrej se je poročil z vaščanko Marijo Ozbič, Tičkovo, in imela sta šest otrok: Marijo, Antonijo, Mihaelo, Andreja, Jožeta in Frančiško. Njihovi vnuki so bili glavni organizatorji druge Rotarjade. Poleg Rotarjevih so se snidenja udeležile še družine Španovih, Škafarjevih, Suhovih in Kranjčevih.

Rotarjevo domačijo je po Andreju prevzel starejši sin Andrej, rojen leta 1913. Pod Italijo je služil v vrstah njihove vojske. Ker se od kmetovanja ni dalo preživeti, je sprva delal na Srebotnjakovi žagi v Landolu, pozneje na komunalnem podjetju in naposled na Gozdnem gospodarstvu v Bukovju. Znan je bil kot dober poznavalec področja, zato so ga večkrat potrebovali partizani in tudi povojna oblast kot vodiča po okoliškem terenu. Rotarjeva domačija je med vojno dvakrat pogorela, od tega so jo enkrat požgali nemški vojaki. Lahko bi zagorela tudi tretjič, saj so v »štali« pod podom skrivali partizansko tiskarno. Nad njo so na slami ležale ovce. Če bi jo vojska, ki je večkrat prečesavala vas, našla, se ne bi končalo nedolžno.

Andrej je za ženo vzel vaščanko Frančiško Mrše, Maganjevo. V zakonu sta se jima rodili hčerki Vida in Anica. Upokojil se je relativno mlad, pri 56 letih. Soočil se je z zahrbtno boleznijo, kostnim rakom na čeljusti, in v bolniški postelji preživel poldrugi mesec. O svoji hudi bolezenski izkušnji je spregovoril tudi za časopis leta 1969. Po vrnitvi iz bolnice je na vasi srečal soseda, ki ga je vprašal neposredno, ali ga še ni pobralo. Tega nepremišljenega vprašanja mu ni zlepa odpustil.

Hčerka Vida je moža Antona Žvanuta, kot pove v šali, pripeljala na sonce iz zaselka Dolenji Žvanuti pri Lozicah. Tam menda sonce zahaja opoldne, ker so hiše tesno stisnjene v kotanji potoka Močilnik. Leta 1981 sta tik ob stari hiši (pozneje so jo podrli) zgradila novo Rotarjevo hišo. Na njuni razgledni točki jima sonca ne manjka čez cel dan. Pred dobrim desetletjem je tam hišo zgradil še eden od dveh sinov. Pri potomcih prvotnega Grudna naraščaja ne manjka, tako da bo še marsikatera generacija imela priložnost organizirati tretjo Rotarjado.

Za generacijsko zloženko in informacije se zahvaljujem članici družine Rotar Vidi Žvanut in ljubiteljski rodoslovki, zbirateljici in negovalki zgodb iz polpreteklosti Nadi Šantelj - Lahovi, ki mi je nesebično pomagala že pri prejšnjih objavah.

Andrej Gruden v italijanski vojski (30. leta 19. stoletja)

Šolarji v Šmihelu leta 1921