Prepih izpostavlja: Na obisku

Tatjana in Marko Milavec

Besedilo: Polona Škodič; fotografija: Tomaž Penko.

Prav gotovo ste že slišali za Škratkovo deželo pri gradu Haasberg ali pa ste jo  morda tudi že obiskali. Pravljična in idilična okolica ob Planinskem polju vsakogar navduši in vedno znova vabi na mnogo načinov. Ko nas prelepa sprehajalna pot pelje od gradu ob Unici proti Malnom, začnemo odkrivati in spoznavati številne zanimivosti, saj si tod neokrnjena naravna in zgodovinska dediščina podajata roki v zanimivih zgodbah brez konca.

Društvo Škratovka, ki si je nadelo ime po tamkajšnjem kraškem izviru, ravno zaokrožuje svojih 10 let obstoja. Za njegovo rojstvo, pogon in aktivno delovanje pa sta še kako zaslužna Tatjana in Marko Milavec, saj sta srce, duša, gonilna sila in motor društva; sta pobudnika in povezovalca ter svojevrstna varuha domačega loga. Že od nekdaj predana skrbnemu urejanju okolice in vzdrževanju starih objektov ter sooblikovanju kulturnih, turističnih in drugih vsebin, sta tudi tokrat s sočlani poskrbela, da je lepa grajska štala z vrtom 17. oktobra odprla vrata okrogli mizi in razstavi Haasberg – razmislek o ohranjanju, obnovi ostalin baročnega dvorca Hošperk v Planini pri Postojni. Pripravila ju je Univerza v Ljubljani s študenti Fakultete za arhitekturo, v sodelovanju z Občino Postojna. Mi pa smo to priložnost izkoristili za »obisk« Tatjane in Marka.

To idilično okolje z vsemi objekti ne bi nikoli zgledalo tako urejeno, če ne bi zanj skrbela že od nekdaj. Tudi vajin dom je nekaj posebnega: skrbno obnovljena hiša z duhom etnološke dediščine, tako da se v enkratnih povezovanjih srečuje preteklost s sodobnostjo. Čutita se toplina ognjišča in prijetnost vsakega kotička.

Marko: To je bila nekoč hiša grajskega oskrbnika in kaplana. Prav gotovo bi jo (tako kot ostale grajske objekte) načel in dokončal zob časa, a sva se pred štirimi desetletji odločila za prenovo. Z naklonjenostjo in pozornostjo do njene nekdanje podobe sva uspela ohraniti vse najpomembnejše stavbarske elemente, tudi kamnite stopnice do hiše so še originalne. Tako njena zunanjost kot notranjost skušata ohranjati duha tistih starih časov. Pri nas je živahno, v zgornjem nadstropju je sinova družina z dvema otrokoma.

Mlado društvo Škratovka je bilo kaj kmalu soočeno s posledicami žledoloma leta 2014 in je še toliko bolj aktivno poprijelo za delo. Med drugim je bilo zaslužno za samoiniciativno in dobro organizirano čiščenje okolice gradu Haasberg, kar je zahtevalo zelo veliko dela. Nihče ni štel ur, dni in tednov prostovoljstva, ki so jih prispevali za ohranitev in reševanje tega dela naravne in zgodovinske dediščine. Zgodba o (zdaj že v širšem prostoru poznani) »grajski štali« – očarljivem prireditvenem prostoru z negovanim vrtom, pa je posebno poglavje; tam se je pravzaprav vse začelo. Na njeni drugi strani nas prijetno nagovarja ograda z drobnico.

Tatjana: Nekdanja grajska štala, ki je občinska last, se je podirala. Dolgo je bila zapuščena in zaraščena in je služila za deponijo odpadnega materiala. Ko smo jo (najprej v našem ožjem krogu) začeli nekoliko čistiti, je skozi leta iz ideje prerasla v to, kar je zdaj. Veliko prostovoljnega dela je bilo potrebnega, pa tudi občutka za njeno sedanjo podobo. V ponos nam je, da smo tako prišli do posebnega, edinstvenega prireditvenega prostora, ki ga z naklonjenostjo ohranjamo in izpopolnjujemo. Menim, da daje to vsem prireditvam še eno dodano vrednost in doživeto noto.

Poskrbela sta tudi za nekdanjo hišico nad Škratovko, postala je pravi mali muzej. V bližini pa je bila spodaj tudi nekdanja ledenica.

Tatjana: To je bila nekoč grajska učilnica in igralnica za grajske otroke, s črno kuhinjo, kjer so se učili kmečkega življenja in gozdarstva. Zanimivo je, kako je tedanja gospoda poskrbela za mladi rod. Po žledolomu je bila poškodovana streha in takrat sva se oziroma smo se odločili, da jo popravimo na lastno pobudo. Z leti je postala mali muzejček starih predmetov, občasno pa pripravimo znotraj in zunaj tudi kakšno tematsko razstavo.

Marko: Stara grajska ledenica pa je zgodba zase. Ta je skozi desetletja postajala vse bolj veliko zasuto smetišče. Lastnoročno smo jo očistili, med odpadki in smetmi pa smo našli in pobrali kar nekaj zanimivih starih predmetov. 

Društvo Škratovka je eno izmed najbolj aktivnih v Planini, saj že polno desetletje soustvarja pestre in kakovostne vsebine za vse generacije. Z leti je preseglo lokalne in občinske meje, saj na prireditve in koncerte prihajajo obiskovalci od vsepovsod. Društvo je pomemben dejavnik lokalne skupnosti; dobro sodelujete tudi z Občino Postojna in drugimi institucijami.

Tatjana: Kot prvo je treba poudariti, da v društvu delujemo skupaj in je pomemben prav vsak od približno 30 članov. Povezani skupaj poskrbimo, da se odvijajo najrazličnejše programske vsebine. Skrbimo tudi za tukajšnje okolje. V desetih letih našega delovanja se je zvrstilo res veliko dogodkov, prireditev, razstav, literarnih srečanj, porok in odmevnih koncertov. Nekateri so že kar stalnica, kot na primer večdnevno Prebujanje Škratka Pavleta za otroke in odrasle, razne delavnice in tematski večeri (irski, dalmatinski, madžarski …), ki ob glasbi poskrbijo še za kulinarične okuse.

Marko: Smo kot velika družina. Lotili smo se mnogih čistilnih akcij tod okoli v Škratkovi deželi, čistili smo tudi Unico in na njenem porečju in dnu našli marsikaj zanimivega iz naše preteklosti. Čistimo tudi parkirišče ob gradu in skrbimo zanj. Lahko pritrdimo, da so turisti, ki tam parkirajo avtodome, med najbolj skrbnimi pri čistoči in si zaslužijo pohvalo – v nasprotju z domačimi obiskovalci, ki za seboj pogosto ne počistijo.

Marko, vaše korenine segajo v rojstne Malne, kjer je bila nekoč družinska hiša vašega deda in očeta, zdaj že lahko rečemo legendarnega Andreja Milavca. Bil je izjemna osebnost in natanko pred petimi leti smo imeli z njim intervju za naš časopis. V njem je razgrnil svoje dejavno življenje.

Marko: Oče Andrej nam je zapustil dragoceno dediščino svojega življenja. Kot predan varuh narave in zgodovine je bil prava enciklopedija, svetovljan in kronist tega območja, tudi naš učitelj, zgled z mnogimi nasveti v najširšem pomenu besede. Malne je dodobra načel zob časa, nekdanje hiše izginjajo, med njimi je bila tudi naša. Ostajajo pa mnogi spomini in želja, da se ohrani vsaj še nekaj ostalin tega prelepega, nekoč tako pomembnega vodnega vira, ki je omogočal življenje mnogim družinam. Vse to kot izročilo tudi sama prenašava na svoja sinova in vnuke.

Tatjana, polna štiri desetletja, torej celotno delovno dobo ste oblečeni v zdravstveno uniformo, saj ste prav toliko časa zvesta in predana medicinska sestra v postojnski porodnišnici. Gotovo je to dolga in zanimiva zgodovina in zgodba. Ali takrat, ko slečete to uniformo, pogosto skočite v drugo?

Tatjana: Ja, v svojo delovno »tuto« in se lotim košnje okoli gradu in širše okolice, urejam in pospravljam, pripravljam … skratka dela tako v hišah kot zunaj njih ne zmanjka.

Vi, Marko, pa ste svoje poklicno delo (med drugimi) opravljali kar tri desetletja v Vzgojnem zavodu Planina.

Marko: Zdaj sem že nekaj časa upokojen in vsaka delovna doba predstavlja pomemben del življenja. Vendar je še kako pomembno, da ostajaš aktiven in pri močeh tudi v pokoju, tako kot je moj oče do poznih let. Seveda se dela ne zmanjka, poleg vsega je moje veliko veselje reja drobnice in oslička, ki je prava atrakcija za obiskovalce. Velikokrat je fotografiran in tako potuje tudi v daljne konce sveta … Koze pa rade poskrbijo še za redno čiščenje zaraslih površin.

Letos poleti ste Škratkovi deželici pridali še star, lepo obnovljen jurček, ki bi skoraj šel na smetišče zgodovine. Imate pa tudi polno knjigo vtisov.

Tatjana: Ta ličen lesen jurček je služil prodaji vstopnic pri Ravbarjevem stolpu in smo ga rešili zadnji trenutek. Ob vikendih ponudimo obiskovalcem tople in hladne napitke in kakšen suvenirček. Obiskovalcev, ki uživajo vse te danosti, je res veliko, še posebej odkar postaja bolj urejena tudi okolica s parkiriščem.

Marko: Naša knjiga vtisov je polna lepih in nadvse zanimivih zapisov, ki so jih skozi leta napisali številni obiskovalci od blizu in daleč, pohodniki, romarji, turisti iz vsega sveta. Veliko je pohval in navdušenja nad tem lepim in slikovitim ter edinstvenim  koščkom narave in zgodovinske dediščine. In ti zapisi povedo marsikaj.

Kakšne načrte imate za bližnjo prihodnost?

Marko in Tatjana: Kot prvo bi morala naša štala s prireditvenim odrom dobiti novo streho, če hočemo ohranjati še naprej ta del stavbe in v njej našo etnološko zbirko ter jo nadgraditi še v nadstropje. Drugo pa je lepo staro obzidje, ki ga želimo in moramo prav tako zaščititi pred propadanjem. Čaka nas še veliko dela in veselimo se novih podvigov in dogodkov. Želimo pa si tudi, da bo svojo več kot zasluženo prenovo doživel naš edinstveni in častitljivi štiriločni kamniti most čez reko Unico pri gradu, zgrajen leta 1763, saj ne zmore več vse večjih prometnih obremenitev.