7. Knoblovi dnevi v Orehku

3. 11. 2023 Tjaša B. 237
Športno kulturno društvo Orehek v sodelovanju s KS Orehek in KS Koče vabi na 7. KNOBLOVE DNEVE
 
10. in 11. novembra v Kulturnem domu Orehek
 
Petek 10. november:
19.00 koncert Ana pupedan
 
Sobota. 11. november:
9.00 ogled Planinske jame
16.00 Literarno-humoristični večer Andrej Jelačin (humorist Toni Karjola) bo predstavil svojo knjigo o čarobni skali - pesmice in druge pripovedke.
17.00 Predstavitev glasbene šole Milana Kokalja
18.00 koncert ansambla Roka Kastelca (sodelujejo učenci šole kitare Vilija Marinška pod mentorstvom Milana Kokalja)
20:30 koncert zasedbe Tricikel
 
Marsikdo bo zastrigel z ušesi ob podatku, da je bil Pavel Knobel prvi slovenski pesnik. Če nam je všeč ali ne, drži, da je izdal leta 1801 prvo slovensko samostojno zbirko posvetnih pesmi z naslovom Štiri pare kratkočasnih novih pesmi od Pavla Knobelna skovane inu Kranjcem v spomin dane. Uradno proglašeni prvi slovenski pesnik je sicer Valentin Vodnik, saj je slovenska literarna zgodovina za prvo slovensko pesniško zbirko v pra­vem pomenu besede razglasila Vodnikove Pesme za pokušino, ki pa so izšle v Ljubljani šele pet let kasneje, februarja 1806. Sam Valentin Vodnik je Knoblovo »mojstrovino« označil kot »bukve iz Kranja, polne drekanja«.
Učitelj, organist, skladatelj in cerkovnik Pavel Knobel se je rodil 24. januarja 1765 na Orehku pri Postojni. Napisal in uglasbil je okoli dvajset cerkvenih pesmi in latinsko mašo Missa simplex. Najprej je učil v Postojni, svojo knjigo s slovito pesmijo Od perdca pa je izdal v Kranju, kjer je učil 13 let. Kasneje ga je življenje zaneslo še v Višnjo Goro, Ribnico in Tomaj.
»Štiri pare kratkočasnih novih pesmi od Pavla Knobelna skovane inu Krajncam za spomin dane« so bile torej izdane v Kranju. Nekateri so se in se še nad tem zgražajo, drugi so se (in se še) smejijo. Smešno ali ne, očitno je, da so Knobel in njegovi sodobniki že poznali trditev, ki še vedno pravi, da je »perdec« za človeško telo nekaj dobrega. Zato poskušajmo gledati na vodilno pesem Od perdca kot poučno ali pa zabavno epizodo razvoja slovenskega pesništva. Ostalo pa je zapisano: »Tukej morem naprej zamerkat, de v eni tovaršiji pred ludmi perdeti, je vendar vselej nespodobnu. Kdur tedej za volo zdravja perdca zaderžat ne smej, nej ga saj iz kašlenjam ali vsekvanjam sprej­mi, da se ne bo šlišal.«