Novembrski Prepih NA OBISKU: Nada Vadnov

V dneh, ko je nastajal ta intervju, je Nada Vadnov z velikim zaupanjem predala ravnateljevanje Višje strokovne šole Postojna svojemu nasledniku. Nikoli ni silila v ospredje v iskanju pozornosti, modro in preudarno je sledila tistemu, kar je najboljše za šolo in študente. Zdi se zadržana, a v pogovoru zasije njena širina duha in obzorja. Pravi, da človek največ pove o sebi s svojim delom in odnosi. Svoje znanje in izkušnje bo še naprej predajala študentom, ob zaključku 20-letnega ravnateljevanja pa ji želimo, da bi jo ob misli na prehojeno pot vedno navdajali dobri občutki; da bi se zavedala veličine dela in poslanstva, ki ga je oplemenitila s svojim strokovnim znanjem, pedagoškim delom in tlakovanjem poti novi šoli. O njenih odlikah res najbolj govorijo njeno delo in odnosi, s katerimi je globoko zaznamovala tudi svoje sodelavce, študente in ljudi, ki so tako ali drugače povezani s šolo.

Kako vas je pot privedla v pedagoške vode, so na to nakazovala že kakšna vaša zanimanja v otroštvu in mladosti?

V mladosti nisem nikoli razmišljala, da bom svojo karierno pot gradila na področju šolstva. Mislim, da človeka pri poklicnih zanimanjih oblikuje tudi počitniško delo, ki prinaša dragocene izkušnje. Kar sedem sezon sem delala kot turistična vodička za angleški jezik pri Postojnski jami, kjer sta bila zaposlena tudi moja starša. To delo me je zelo bogatilo in širilo moj pogled na svet. Pri Postojnski jami so bile sezonsko zaposlene cele generacije študentov in na to temo bi se dalo pripraviti eno lepo zgodbo.

Tako sem v četrtem letniku gimnazije razmišljala o različnih področjih študija, zanimali so me tuji jeziki in družboslovje, v središču vsega pa človek in njegov način delovanja, skratka celostni pogled na človeka. Odločila sem se za psihologijo in mirno odšla na sprejemne izpite, češ, če mi ne uspe, se bom odločila za kaj drugega. Svojo poklicno pot sem ob tej odločitvi videla na področju klinične psihologije ali pa psihologije dela.

 Toda po končanem študiju ste pristali v šoli, mar ne?

Takrat ta poklic še ni bil toliko cenjen in iskan, danes pa kadra primanjkuje. Imela sem srečo, da je bilo po zaključku mojega študija univerzitetne psihologije odprto delovno mesto na Šolskem centru Postojna. Zdelo se mi je, da moram zgrabiti priložnost za delo v šolski svetovalni službi. Kar sedemnajst let sem ga opravljala z velikim veseljem, vzporedno pa sem v manjšem obsegu učila psihologijo na srednji šoli.

V tem času sem opravila enosemestrski podiplomski študij iz svetovanja v okviru Medicinske fakultete in nato ob spodbudi dr. Beatrix Švent še usposabljanje iz psihologije dela na Inštitutu za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani. Ob tem izobraževanju sem prvič spoznala mentorsko učenje in njegov pomen. Več let sem potem strokovno sodelovala z Ordinacijo za medicino dela  v Postojni pri psiholoških pregledih. Tudi to me je izoblikovalo in mi dalo dragocene izkušnje za nove izzive.

 V večini poklicev je nujno nenehno izobraževanje. Koliko ga je bilo na vaši poti?

Res ga je bilo veliko. Naj izpostavim le izobraževanje za mediatorja pri Društvu mediatorjev Slovenije in izobraževanje s področja razvoja kariernih poti.

Niste omenili šole za ravnatelje, a verjetno ste jo morali opraviti, saj ste že od ustanovitve Višje strokovne šole Postojna njena ravnateljica.

Seveda, tudi šola za ravnatelje je bila v nizu mojih strokovnih izobraževanj. Bila sem vodja projekta za ustanovitev Višje strokovne šole v Postojni. V študijskem letu 2003/04, ko smo začeli z izobraževanjem, sem postala ravnateljica te šole. Že od njene ustanovitve tudi predavam predmeta Ljudje v organizaciji ter Poslovno komuniciranje in vodenje. Pri tem so dragocene in dobrodošle tudi moje praktične izkušnje ravnateljevanja.

 V teh dneh ste zaključili svoj četrti mandat in predali nasledstvo mag. Slavku Božiču. Kateri so bili največji izzivi v teh dveh desetletjih vodenja šole?

Moja delovna pot se sicer še ne bo zaključila, nadaljevala jo bom na tej šoli, vendar kot predavateljica. Izzivov je bilo veliko: na začetku že samo vodenje šole, usmerjanje pozornosti tako na številne posamezne dejavnosti kot na celoto ter zasledovanje zastavljenih ciljev. Izziv je bilo vsako uvajanje novega strokovnega programa – vztrajanje, da smo ga sploh pridobili, nato pa zagotavljanje usposobljenega kadra, pogojev za delo, kakovosti pedagoškega procesa … Zelo smo si na primer prizadevali za program strojništvo, saj je to potrebo izražalo tudi gospodarstvo v regiji, vendar ni bilo enostavno. Izziv je bil čas Zujf-a, zaradi finančnih omejitev in omejitev v zaposlovanju. Izziv je bilo delo v obdobju epidemije covida-19. Izziv je amortizirati stres in šoke poslovnega okolja. Zadnji izziv je bilo vprašanje ohranitve prostorov Višje strokovne šole na Ljubljanski cesti 2. Pa verjetno še marsikaj, a v moji naravi je, da gledam pozitivno naprej in ko probleme rešimo, se z njimi ne obremenjujem več, tako kot se ne s kakšnimi zamerami.

Hvaležna sem, da sem bila obdana s sodelavci, na katere sem se lahko oprla v veri, da nam bo skupaj uspelo. Tu moram še posebej izpostaviti nekdanjega ravnatelja Danijela Misleja, ki me je spodbudil, da sem se sploh odločila kandidirati za mesto ravnateljice in mi izkazoval veliko zaupanje. In to zaupanje sem se trudila upravičiti.

 Kaj vam je na osebni ravni prineslo največ zadovoljstva? Katere nauke ste si pridobili ob tako bogatih izkušnjah?

Vedno mi je bilo všeč raziskovati, študirati, uresničevati ideje, širiti znanje in možnosti. Vesela sem, da sem bila soudeležena pri rojstvu in razvoju Višje strokovne šole, saj je mnogim omogočila študij v bližini domačega kraja in  pripomogla k zvišanju izobrazbene strukture v regiji. Ob tem sem dobila pomemben nauk: velike cilje lahko dosegamo samo s sodelovanjem vseh – lokalne skupnosti, šolstva, gospodarstva in politike, z dobrimi odnosi in z veliko mero prilagodljivosti.

Na vsak problem moramo pogledati iz različnih zornih kotov in zamenjati perspektivo, da postane rešljiv, ter se učiti drug od drugega. Pomembna pa je tudi potrpežljivost. Mislim, da človek največ pove o sebi s svojim delom in odnosi, čeprav v današnjih časih prividnih resnic izgleda drugače. Na enaki osnovi presojam tudi ljudi in dogodke.

 Nihče ne pozna zgodbe Višje strokovne šole Postojna tako dobro kot vi, saj ste vanjo vpeti od samega začetka. Kako je nastala in se razvijala?

Ob spremembi visokošolskega sistema so začeli nastajati dveletni višješolski strokovni programi kot organizacijske enote v okviru šolskih centrov. Ker so krajši, fleksibilni in usmerjeni v praktično usposobljenost, ponujajo odlično priložnost za izobraževanje v določeni stroki, in so bili dobro sprejeti. Zanje je značilna vpetost v okolje, saj študijski programi nastajajo s sodelovanjem strokovnjakov iz prakse. Ti sodelujejo tudi pri izvajanju študija.

Tudi na Srednji šoli Postojna smo sledili interesu dijakov in okolja ter izzivu, da zapolnimo takrat prazen prostor, saj na območju jugozahodne Slovenije ni bilo višje šole, namenjene rednim študentom. Višja strokovna šola Postojna je bila ustanovljena v letu 2002, ko se je  pod vodstvom in z veliko podporo dolgoletnega ravnatelja Danijela Misleja Srednja šola Postojna preoblikovala v Šolski center (ŠC) Postojna z dvema organizacijskima enotama: Srednjo šolo in Višjo strokovno šolo. V letu 2004 je postala direktorica ŠC Postojna in ravnateljica Srednje šole Helena Posega Dolenc, s katero sva 20 let res  uspešno sodelovali.

Za ustanovitev Višje strokovne šole je bilo potrebno intenzivno delo, prizadevanje in podpora vseh, tako zaposlenih na šoli kot Občine Postojna in sosednjih občin, županov, poslancev v Državnem zboru, podjetij, Gospodarske zbornice, Obrtne zbornice in Zavoda za zaposlovanje. Občina Postojna je prepoznala pomen Višje strokovne šole in jo umestila v mestno središče, v  zgradbo iz leta 1909 na Ljubljanski cesti 2. V študijskem letu 2003/2004 smo vpisali prvo generacijo rednih in izrednih študentov programa Poslovni sekretar. Odziv je bil zelo dober, zapolnili smo vsa vpisna mesta. V letu 2006 smo pridobili višješolski program Strojništvo, v letu 2009 pa je ministrstvo Višji strokovni šoli v Postojni dodelilo program Gozdarstvo in lovstvo, ki so ga pripravili na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna. V sodelovanju s SGLŠ, Zavodom za gozdove Slovenije in  Lovsko zvezo Slovenije smo pripravili izvedbo novega programa. Vse naše študijske programe smo med leti 2008 in 2014 tudi revidirali in spreminjali.

Žal naša prizadevanja za pridobitev novega, četrtega višješolskega programa Informatika v dveh poskusih niso obrodila sadov. Ministrstvo ni naklonjeno širitvi mreže šol in programov. Pač pa smo uspeli s strokovnjaki in gozdarskimi podjetji s področja žičničnega spravila lesa pripraviti nov študijski program za izpopolnjevanje (dodatno kvalifikacijo) na nivoju višjega strokovnega izobraževanja Projektant/projektantka spravila lesa z gozdarsko žičnico. Ministrstvo ga je sprejelo marca lani. Naša šola je sodelovala tudi v projektu za pridobitev Izobraževalnega centra sodobnih tehnologij v okviru Šolskega centra Postojna.

Ves čas smo šolo razvijali in gradili: vzpostavili smo možnost študija na daljavo na izrednem študiju v programu Poslovni sekretar, možnost mobilnosti študentov in zaposlenih preko programa Erasmus, zasnovali smo karierni center in klub diplomantov, izvajali evalvacije diplomantov o zadovoljstvu in zaposljivosti, vzpostavili smo tutorski sistem in sistem vodenja kakovosti na šoli.

Koliko študentov je v tem študijskem letu na šoli, iz katerih občin prihajajo in za kateri program je največ zanimanja?

V letošnjem študijskem letu je na šolo vpisanih 250 rednih in izrednih študentov. Največ, 183, jih je v programu Strojništvo, kar odraža pomen te gospodarske panoge za širšo regijo; 47 jih je v programu Gozdarstvo in lovstvo ter 20 v programu Poslovni sekretar.  Študij je v vseh teh letih zaključilo 890 diplomantov. Študenti prihajajo s področij Kopra, Sežane, Nove Gorice, Idrije pa vse do Ljubljane. Študenti programa Gozdarstvo in lovstvo, ki ga izvajamo edini v Sloveniji, pa prihajajo iz cele Slovenije.

 Se tudi na vaši šoli soočate s pomanjkanjem kadrov?

Tudi na Višji strokovni šoli vedno težje najdemo strokovnjaka za določeno področje, saj mora imeti ne le izpolnjene kriterije za pridobitev naziva predavatelj, ampak tudi čas in voljo, da po zaključeni osnovni službi popoldne predava študentom. Delavniki vseh zaposlenih se namreč podaljšujejo, poleg tega mora predavatelj v sebi čutiti nek pedagoški eros. Pri delu v šoli ga seveda ne moremo motivirati z visokim zaslužkom.

 Šola je s svojimi vsebinami močno vpeta v regijo. Kako ocenjujete sodelovanje z gospodarstvom in lokalnimi skupnostmi?

Prav sodelovanje z gospodarstvom in regijo in prepoznavanje njunih potreb je botrovalo našim prizadevanjem za izbrane programe. V tem je zagotovo največja dodana vrednost sodelovanja in zaupanja. Na povsem praktični ravni pa se odraža preko praktičnega izobraževanja študentov in kadrovskega sodelovanja, saj predavatelji prihajajo iz podjetij in vedo, katere potrebe po znanjih, kompetencah in učnih izidih so v praksi. Vedno več je tudi projektov in dogodkov, ki študentom omogočajo spoznavanje zaposlitvenih priložnosti in kariernega sistema v podjetjih, podjetjem pa omogočajo, da se predstavijo, vključujejo svoje zaposlene v določena krajša izobraževanja, ki jih organiziramo na šoli, in podobno. Skratka, sodelovanje je živo, plodno in upam si trditi, da tudi vzajemno koristno.

Naši študenti so dejavno vključeni tudi v regijske projekte in sodelovanja z raznimi ustanovami in organizacijami. Tako se na primer udeležujejo Startup weekendov, sodelujejo na tekmovanju za najboljšo podjetniško idejo, sodelujejo v Tednu vseživljenjskega učenja, na raznih sejmih …Na šoli pa se veselimo tudi uspehov, ki jih naši študenti dosegajo na raznih državnih tekmovanjih.

 Kako se šola vključuje v globalni izobraževalni sistem, v kakšni meri sodeluje v mednarodnih projektih?

Višja strokovna šola je nosilka razširjene Erasmus+ univerzitetne listine ECHE 2021–2027. Šola je vključena v Erasmus+ program, ki omogoča študentom opravljanje praktičnega izobraževanja v tujini in tudi mobilnost zaposlenih na tujih izobraževalnih ustanovah, v mednarodne projekte smo vključeni tudi v sklopu Skupnosti višjih strokovnih šol. Sodelovanje v mednarodnih projektih omogoča izboljšanje posameznikovih kompetenc, povečanje zaposljivosti in možnosti zaposlitve ter samoiniciativnosti in podjetništva, izboljšanje znanja tujih jezikov, povečanje medkulturne zavesti, motiviranosti za nadaljnje izobraževanje in tudi povečanje samozavesti.

S kakšnimi občutki se ozirate na dolgo obdobje svojega ravnateljevanja?

Na preteklo obdobje se oziram z notranjim mirom in zadovoljstvom, saj smo naredili veliko. Šola dosega svoje dolgoročno zastavljene cilje, svojemu nasledniku jo predajam v dobrem stanju. Na osnovi najinega dosedanjega sodelovanja in njegovega dela verjamem, da jo bo vodil uspešno naprej. Pedagoško delo doživljam kot globoko smiselno, saj je namenjeno ljudem. Šola vedno prinaša življenje in razvoj. Znanje in višja izobrazba sta pripomogla k doseganju osebnih in poklicnih ciljev naših diplomantov, oni pa s svojim delom prispevajo k razvoju regije, v kateri živijo, in – kar je zelo pomembno – ostajajo. 

Kaj vas poleg strokovnega oziroma poklicnega dela še izpolnjuje, čemu se še radi posvečate?

Zelo rada delam z ljudmi in se družim, po drugi strani pa z leti vse bolj potrebujem tudi mir in tišino. Zato zelo rada hodim v naravo, rada imam morje, veliko plavam, rada plešem, grem na koncert, berem različno literaturo, potujem, se učim tujih jezikov in uživam v  učenju nečesa novega.

Besedilo: Ester Fidel; fotografija: Foto Atelje Postojna.