Prepihove OHRANJENE PODOBE

Iz fotoalbuma družine Vekar iz Studenca

 Besedilo: Marino Samsa; fotografiji: iz albuma družine Vekar.

Pizzerija Bekar v Studencu bo prihodnje leto praznovala trideset let delovanja. Domačija tik ob lokalu, v kateri domuje družina Vekar, pa se ponaša z občutno večjo starostjo. Skrbno je obnovljena po prvotni stilski zasnovi, in na zunaj ne kaže, da je zgrajena daljnega leta 1700. Pred hišo stoji vodnjak, lepo ohranjena in obokana štirna, z vklesano letnico 1844 in priimkom prvotnega lastnika Wolfg. Voda v njej služi samo še za zalivanje vrta. Spomine o zgradbi in predvsem na njene nekdanje  prebivalce nam je s pomočjo starih fotografij odstrnil  gospodar domačije Ivan Vekar.

Anton Vekar, Ivanov stari oče, se je rodil leta 1871 v Kočah pri Prestranku. Kot fant se je zaposlil v kobilarni na Prestranku. Vnuku Ivanu se je rad pohvalil, kako imenitno je bilo, ko si je na gradu sposodil kočijo s konjsko vprego in se z njo odpeljal v Sajevče snubit svojo bodočo ženo Frančiško Debevec, trinajst let mlajšo od sebe. V zakonu  se jima je rodilo sedem otrok, dva sinova in pet hčera. Preselila sta se na Studenec, si tam kupila domačijo in kmalu se je hiše prijelo domače ime pri Bekarjevih.

Pri sosedovih čez cesto, pri Ivanovih, so imeli gostilno in ob vaških veselicah so večkrat plesali kar okrog njihove štirne. Vas se je lahko pohvalila z dobrimi pevci, med katerimi sta bila tudi oba mlada Bekarjeva sinova, Ivan in Jožef. Ivan, oče našega pripovedovalca (Ivana mlajšega) je bil odličen pevec in zborovodja ter organist cerkvenega pevskega zbora pri farni cerkvi v Hrenovicah. Prepevali so tudi na Studencu; vaje so imeli največkrat pri Žnidarjevih, družini z več mladimi hčerami, vnetimi pevkami. Pevci so peli tudi med procesijami, ki so se na dan sv. Florijana  (4. maja) vile od farne cerkve v Hrenovicah skozi Studenec do Orehka. To pot je dokončno presekala gradnja avtoceste za vasjo. Most čez cesto je bil zgrajen leta 1974.

Sin Jožef je bil nemirnega duha, nekaj časa je kot vojak služil v tujski legiji, pozneje se je podal čez Atlantik za boljšim življenjem in kar nekaj let preživel v Kanadi. Po vrnitvi se je poročil z vaščanko, Krajnerjevo vdovo, ki je iz prejšnjega zakona imela dva otroka. Skupaj sta imela še hčerko. Sin Ivan, rojen leta 1909, se je poročil z vaščanko Jožefo Smrdelj, ki je imela še šest sester in brata Franca. Jožefa je bila dobra kuharica in je hodila v Trst v znano gostilno pomagat pri kuhinjskih opravilih. Življenje ni bilo lahko, večkrat se je do Trsta podala kar peš. Tri njene sestre, ki so tudi pomagale pri hišnih opravilih pri družinah v Italiji, so se tam poročile. Dve sta osnovali družini v Trstu, ena v Padovi. Mož Ivan je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v južno Italijo in takrat se je morala žena Jožefa sama spopadati z delom na domačiji.  Sicer je bila kmetija manjša, a je bilo treba skrbeti za nekaj krav in prašičev. Po drugi vojni se je Ivan zaposlil v podjetju Javor v Pivki. Žena Jožefa mu je leta 1947 povila sina Ivana  mlajšega. Oče Ivan je umrl mlad, za posledicami srčne kapi, leta 1959. Imel je šele petdeset let, sin Ivan je takrat dopolnil 12 let. Mati Jožefa je po moževi smrti darovala hrenoviški župniji harmonij, na katerega je pevce toliko let spremljal med prepevanjem na vajah. Nemi inštrument doma v zapuščeni sobi zagotovo ni porajal lepih občutkov. Sin Ivan se je zaposlil pri Postojnski jami kot turistični vodič. Med drugim je vodil tudi italijanske in nemške obiskovalce. Tam je spoznal svojo bodočo ženo, Koritnikovo Vanjo iz Postojne,  najmlajšo, deveto od devetih otrok. Njena mama, Ivanka Koritnik (rojena Mauer), je dolga leta opravljala delo matičarke na občinskem uradu in ljudem tudi mimo  protokola neštetokrat pomagala pri pridobivanju prepotrebnih dokumentov in uradnih listov. Pomoč ljudem, ki so bili v stiski, ji je bila pomembnejša od strahu pred izgubo službe ali morebitnim  kaznovanjem v primeru odkritja. 

Ivan je na  izrednem  študiju ekonomije uspešno diplomiral in v osamosvojitvenem obdobju Slovenije prevzel mesto direktorja Postojnske jame. Do upokojitve ob prehodu v novo tisočletje je podjetju predsedoval dva mandata. Pred tem, že leta 1994, je začel zidati poslopje za staro domačijo. Tam je naslednje leto s pomočjo žene Vanje in obeh hčera, Mete in Tine, s partnerjem Miranom Mejakom odprl picerijo. Za svoje veselje je v bližnjem gospodarskem poslopju za restavracijo nastanil islandske konje, ki mu v pokoju  ob vsakodnevnem delu z njimi predstavljajo tudi veliko zadovoljstvo. Ljubezen do konjev je imel že stari ata Anton Vekar, kar potrjuje tudi fotografija iz leta 1965, ki visi v piceriji. Na njej lahko vidimo, kako so zadnjič s trojno konjsko vprego plužili večjo količino zapadlega snega po vasi. Konje je takrat, pred slabimi šestdesetimi leti, upravljal Miro Vadnjal.

Med pogovorom je izpostavil, da je bila njihova domačija krita s slamo in je dobila kritino med zadnjimi hišami na vasi, leta 1957. 

Frančiška (Debevec) in Anton Vekar okrog leta 1905.

Družina Vekar s sorodstvom in sosedo: (v prvi vrsti od leve proti desni) Ivan ml., sosedovo dekle, mama Jožefa in oče Ivan; (v drugi vrsti) Ivanova sestra Silva, Jožefina sestra Marija, Jožefin brat Franc, Ivanova mama in Jožefina mama.