Prepih izpostavlja: Na obisku pri Ljubici Gutnik

Na obisku: Ljubica Gutnik

Besedilo: Ester Fidel

V decembru marsikdo bolj pogosto kot običajno odpre svoje srce ljudem, ki potrebujejo pomoč. Veliko jih potrebuje finančno ali materialno pomoč. Starejšim pogosto obogati življenje že drobna usluga – lahko jim omogoči bolj aktivno in kakovostno življenje, ohranjanje samostojnosti in dostojanstva ter negovanje socialnih vezi. Tovrstno poslanstvo medgeneracijskega prostovoljnega sodelovanja opravlja z brezplačnimi prevozi za starejše občane tudi Zavod Sopotnik s svojo mrežo enot po Sloveniji. V Postojni skrbi koordinatorka Ljubica Gutnik že od leta 2018 za sinhrono povezanost uporabnikov in  prostovoljcev. S svojo srčnostjo in dobrovoljnostjo jih povezuje v družino posebne sorte, v kateri drug drugemu dajejo veliko. Po rodu Logatčanka, že vrsto let pa domačinka Belskega, pripoveduje o uporabnikih in prostovoljcih z žarom in toplino v očeh. V podtonu njenih besed je čutiti, da jo to delo izpolnjuje. Njeno solidarnost in odprtost do ljudi izpričuje tudi več kot 30-letno članstvo v Prostovoljnem gasilskem društvu Postojna. V društvu sta tudi hčerka in vnukinji, tako da je ženski pol družine Gutnik absolutno »gasilski«. V dneh, ko razmišljamo o dobrih delih, je morda priložnost, da tudi kdo od bralcev tega intervjuja razmisli o tem, da kot Sopotnik naredi, ko mu čas dopušča, dobro delo. Lepo vabljeni, da se pridružite prostovoljcem Zavoda Sopotniki!

 

Kako ste se vključili v projekt Zavoda Sopotniki?

Koordinatorka pri Zavodu Sopotniki sem že od samega začetka. Najprej sem se vključila preko javnih del, saj sem bila v letu 2018, ko se je projekt začel, brez zaposlitve. Ker se je ta oblika medgeneracijskega sodelovanja dobro prijela in je bilo najbrž opazno, da opravljam to delo res rada , se mi je odprla priložnost za zaposlitev preko Občine Postojna. 

Katere so po vašem mnenju lastnosti, ki odlikujejo delo s starejšimi?

Prvi pogoj je, da imamo ljudi radi. Koordinator mora biti spoštljiv tako do uporabnikov kot prostovoljcev in jih mora z zgledno, umirjeno komunikacijo povezovati, se po potrebi tudi vključiti na terenu. Mislim, da je zelo pomembno zavedanje, da gre za ljudi, ne za številke. V pogovorih z uporabniki posredno ali pa neposredno zaznavamo tudi njihove stiske, strahove, željo po medčloveških vezeh. Damo jim lahko veliko več kot le prevozno storitev do zdravnika, frizerja, trgovine … Lahko smo jim v pomoč in podporo že s pogovorom ali pa tako, da jim damo nasvet, morda pokličemo na pravi naslov za reševanje njihovih težav. To seveda ni naša obveza; vsak posameznik se odloči, v kolikšni meri se ga zgodbe ljudi dotikajo. 

Meni pomeni to delo veliko. Starejši ljudje nam lahko dajo veliko dobre  energije in modrosti. Njihove zgodbe s sporočilom, da se moramo v življenju vedno pobrati, ko pademo, so upoštevanja vredne, ker imajo osnovo v resničnih izkušnjah. 

Se pri svojem delu srečujete tudi s težavnimi uporabniki?

Naši uporabniki – teh je zdaj že več kot 120 po različnih vaseh naše občine, so izjemno hvaležni, skromni in potrpežljivi. Iz te njihove srčnosti vedno lahko črpamo dobro voljo. Saj se najde tudi kdo, ki ima slab dan ali kakšno slabo značajsko lastnost, vendar moramo vzeti vse za dobro, si kdaj vsaj zamisliti, kako jim je. Marsikdo ima svojce, a jim ne morejo pomagati, ker ne živijo v bližini, otroci imajo velikokrat neodložljive obveznosti v službi. Skratka, so tudi težki trenutki, vendar jih vedno zasenčijo lepi.

So se vas kakšne stiske ali zgodbe še posebej dotaknile?

Najhuje mi je, ko kdo umre in v teh letih se je poslovilo več kot deset naših uporabnikov. Lahko si predstavljate, da smo povezani kot neke vrste družina, zato je logično, da odhodi ne minejo brez čustev. Najbolj me je zaznamovala prva smrt uporabnika, pogosto pa se spomnim tudi uporabnice z rakom v zadnjem stadiju, ki je bila kljub zdravstvenim težavam vedno pozitivna, skromna, nezahtevna in zelo hvaležna za vsako najmanjšo pozornost. Sicer pa je bilo veliko zgodb, ki so se me globoko dotaknile, v času epidemije covida-19. Takrat so bili ti ljudje še bolj odmaknjeni, strah jih je bilo pred okužbo, zaradi izolacije je bilo več osamljenosti. Mislim, da bi to obdobje brez predanih prostovoljcev težko predelali. 

Komu so namenjeni brezplačni prevozi Zavoda Sopotniki? Ob katerih dneh je ta storitev na voljo?

Sopotnik je namenjen za prevoze starejših od 65 let z vasi v mesto po raznih vsakodnevnih opravkih – v trgovino, zdravstveni dom, lekarno, na pokopališče, k frizerju … Naši uporabniki so stari od 70 do 90 let in so z različnih koncev občine, med njimi so tudi invalidi. Vsi so samostojni in živijo v svojem domu, s takšno storitvijo pa jim omogočimo, da to samostojnost vzdržujejo in podaljšujejo. 

Uporabniki so zadovoljni, saj pridemo do vrat, jih pospremimo, ko pa svoje opravke opravijo, nas pokličejo, da jih odpeljemo domov. Večina od njih uporablja prevoze redno, nekateri le občasno. Izvajamo jih ob vseh delovnih dneh. 

Kaj mora prostovoljec poleg varne vožnje še obvladati?

Imamo 12 prostovoljcev iz cele občine – Gorič, Bukovja, Prestranka in Postojne. Prevladujejo upokojenci; imeli smo tudi tri mlade, ki so bili prostovoljci v obdobju, ko so bili brez službe. Seveda je za tovrstno prostovoljstvo predpogoj vozniški izpit, pomembne pa so tudi iskrene želje po dobrih delih, strpnost in točnost. Izpostavljena je varnost v prometu, zato s prostovoljci podpišemo pogodbo, po kateri so v primeru nesreče tudi oni nezgodno zavarovani. Nove prostovoljce uvajamo tako, da spoznajo pravila; z njimi grem na teren in sodelujem pri vzpostavljanju odnosa do uporabnika. Za prostovoljce imamo mesečni koledarček in se vpišejo vanj za tiste dni, ko jim čas dopušča, da so lahko na voljo za prevoze. Nimamo tedenskih, mesečnih ali letnih obveznosti. Če kdo ugotovi, da mu to delo ne ustreza, lahko kadarkoli preneha. Tisti, ki imajo interes, lepo vabljeni, da se javijo na e-naslov ljubica.gutnik@sopotniki.org ali pokličejo na telefon 031 60 70 70. 

Pri Sopotnikih naglašamo pomen vzajemnega spoštovanja in ohranjanje dostojanstva uporabnikov in prostovoljcev. Le tako se lahko vzpostavijo lepi odnosi, socialne vezi in druženje na poti. Včasih prevoze kombiniramo tako, da peljemo več uporabnikov hkrati, kar je racionalno, hkrati pa za uporabnike bolj zanimivo in družabno. 

Imate tudi podpornike projekta?

Kakovostno organizacijo dela nam omogoča pomoč donatorjev. Tako imamo v uporabi udoben avto v lasti podjetja Sawal, zato iskrena hvala lastniku Valterju Šajnu. Malice in kavice za naše prostovoljce prispevajo Štorja pod stopnicami, Sebastijan Martulaš v  svojem lokalu Tandem bar, Srednja gozdarska, lesarska in zdravstvena šola Postojna, Monika Vatovec, lastnica Restavracije Erasmus, in Alan Pranjić, lastnik bara Time out Caffe. Iskrena hvala, da nam pomagajo!

Nam razkrijete še razlog za selitev v našo občino in veselja, ki vam poleg dela osmišljajo življenje?

Pred skoraj 40 leti sva se z možem zaradi njegove službe preselila v Postojno, čez nekaj let sva zgradila hišo v Belskem. Ob delu sem končala poslovodsko šolo, vendar me je poklicna pot zapeljala v druge vode. Med drugim sem bila več kot 12 let zaposlena v nabavni službi tiskarne Čukgraf. Po stečaju podjetja sem bila brez službe, in tako sem preko javnih del začela sodelovati z Zavodom Sopotniki.

Z možem imava srečo, da je v naši hiši veliko življenja, saj pod isto streho živita tudi sin in hčerka z družino. Pred 30 leti, ko smo še živeli v Postojni, sem se včlanila v PGD Postojna in temu društvu ostala zvesta. Zdaj sicer ne morem več »vštric« z mladimi, zato ne hodim na intervencije.  V istem društvu sta tudi hčerka in vnukinji, sin pa je gasilsko uniformo zamenjal z lovsko. Vedno sem bila rada med ljudmi, saj sem družaben človek. V mladosti sem pela pri zboru in bila v skupini mažoretk. Zdaj pa se rada podam na okoliške hribe in v Postojno na vaje kavbojskih plesov Plesne šole Colorado. 

Fotografija: Foto Atelje Postojna.