Iz Prepiha: Cerkev sv. Nikolaja v Landolu

Sv. Nikolaj, bolj znan kot sv. Miklavž, ki je godoval na začetku meseca, spada zagotovo med najbolj priljubljene cerkvene zavetnike. Predstavlja se nam kot škof s knjigo v roki. Na knjigi so tri zlate krogle, ker je poskrbel za doto treh obubožanih nevest, tako da je ponoči naskrivaj vrgel denar skozi okno v njihovo hišo. V knjigi so z zlatimi črkami zapisana dobra dejanja otrok, poredna pa so zapisana s črno pisavo. Od tod izvira navada, da otroci na predvečer sv. Miklavža  nastavljajo posode in se te ponoči na skrivaj napolnijo. Sv. Nikolaj je tudi zavetnik pred poplavami. Te so večkrat ogrožale zamočvirjene predele ob Nanoščici in tudi vas. Tako je razumljivo, zakaj so pred stoletji postavili na tem kraju cerkvico v čast sv. Nikolaju.

Cerkev stoji na majhnem gričku nad predelom Brinje, obdana z nižjim obzidjem. To omejuje pokopališče okrog stavbe. KS Landol je pred petimi leti delno obnovila obzidje, ki z južne strani odpira porton, zaprt s kovinskimi vrati. Na zahodni strani je stisnjena manjša odslužena »totenkamra«. Vaščani upajo, da bodo v doglednem času pridobili novo mrliško vežico, četudi so tam nekdaj večinoma pokopavali svojce prebivalci Brinja, Landolci pa na kilometer oddaljenem pokopališču pri Fari.

Zvonik ostal le na papirju

Cerkev se prvič omenja leta 1589. V urbarju gradu v Predjami je omenjen sejem pri cerkvi sv. Nikolaja v Landolu. Sedanjo podobo je dobila v prvi polovici 17. stoletja. Stavba je bila v začetku istega stoletja na novo prezidana, zidovje prezbiterija in ladje pa povišano za dober meter in pol. Tudi lopa je imela nekdaj višjo streho, širino pa isto kot ladja. V tlorisu cerkve si od vzhoda proti zahodu sledijo prezbiterij z zakristijo na severni strani, ladja in vhodna lopa. Leta 1743 so postavili zvonik na preslico, 1757 so ga začeli zidati. Po načrtih  (ohranjenih v župnijskem arhivu) bi imel tri nadstropja; v zadnjem bi se odpiral z dvema polkrožno zaključenima linama, pokrit pa bi bil z lepo baročno, čebulasto streho. Z izgradnjo so znova poskušali 100 let pozneje, pa se je zapletlo. Zvoniku so sezidali le pritličje in pri tem je tudi ostalo. Pokrili so ga s trikapno streho, kakršna je še danes. S polkrožnimi vhodi se odpira na tri strani, na levi in desni strani vhodne lope sta manjši pravokotni lini. V sklepnem kamnu vhodnega loka je izklesana angelska glavica z letnico 1757, profiliran vhodni kamniti portal v ladjo pa nosi letnico 1626 in novejša lesena vrata. Zunaj, na južni strani ladje, je pritrjeno razpelo s križanim iz 19. stoletja.

Notranjost cerkve

Pravokotna, 5 m visoka ladja (zaradi samo dveh oken osvetljena slabše), je dolga 8,5 m, široka pa dobrih 5 m. Ladijsko ostenje zaključuje profiliran venčni zidec. Stopnico višji prezbiterij, pokrit z banjastim obokom in obarvan z oker barvo, meri v kvadratu 4,25 m in ima triosminski zaključek. Kamnit gotski slavolok je eden redkejših s posnetimi robovi na ajdovo zrno, kar je tipično za gotiko. Omet  okrog slavoloka in ostenje ladje sta v temno rdeči barvi. Desno ob vhodu je k steni postavljen kamnit kropilnik. Ob koncu 19. stoletja so v cerkvi položili nov, šamoten tlak, a je zaradi ugrezanja tal potreben popravila. Stene ladje so prazne, omet nižje ob tlaku je v odpadajočem stanju in načet zaradi vlage.  Cerkev ima danes en oltar, poznobaročna kamnita umetnina je posvečena seveda sv. Nikolaju. Postavljen je bil leta 1801. Sliko zavetnika (olje na platnu) je leta 1851 naslikal Alojzij Goetzl. Do marmornega oltarja stebrnega tipa vodita dve stopnici, ogredje na obeh stebrih s pozlačenima kapiteloma nadgrajuje atika z izsekanim čelom. Nad njima stojita dva angela, dva od treh putov na vrhu razprostirata v rokah napisa »Ora pro nobis« in »S. Nicolae«. Ob straneh sta kipa sv. Jerneja  in  sv. Roka. V nišah slavoločne stene stojita kamnita kipa sv. Alojzija Gonzage in sv. Antona Puščavnika iz 19. stoletja. Na teh mestih sta nekoč stala stranska oltarja, posvečena sv. Roku, zavetniku pred kugo, in Materi Božji. Oba stranska oltarja sta bila odstranjena v začetku 19. stoletja. Do leta 1887 je cerkev imela tudi pevski kor, zaradi dotrajanosti so ga podrli. Dotrajana spovednica v zakristiji je prevzela namen omare, nekoč je stala v ladji ob steni.

Cerkev ima en sam zvon, ulit leta 1891, tehta 179 kg in meri v premeru 65 cm. Za časa prve vojne je bil drugi zvon odvzet, povrnjen iz sredstev vojne odškodnine, nato pa med drugo svetovno vojno spet zaplenjen. Lipa, ki se je zažrla v severno stran cerkvenega obzidja (na robu pokopališča), naj bi bila po ustnem izročilu stara preko 150 let. Njena točna starost ni znana, v obsegu pa meri skoraj 3 metre. 

Oltar sv. Nikolaja je poznobaročna umetnina iz kamna.

Angelska glavica  na oboku klonice.