Prepihove ohranjene podobe

Prepihova rubrika: OHRANJENE PODOBE

Iz fotoalbuma družine Čelan iz Postojne

Besedilo: Marino Samsa; fotografije: arhiv Jasmine Čelan

Na marsikaterem tramu ostrešja starejših hiš na Postojnskem bi še danes lahko našli žig, zaščitno značko  obrtniškega Tesarstva Čelan, ki je dolgi dve stoletji predstavljalo eno najvidnejših družinskih tesarsko-mizarskih delavnic na Pivškem. Delček zgodbe iz obširnega dogajanja v rodbini Čelan iz Postojne nam je, seveda tudi s pomočjo starih fotografij, pomagala obuditi domačinka Jasmina Čelan. Tako kot večini nam starejših ji stare zgodbe, obujene iz objema pozabe, ponujajo možnost za povezovanje s svojo bitnostjo in udejstvovanje pri njenem nadaljevanju.

Zasledovanje podatkov iz preteklosti svojega družinskega porekla je Vanjo, Jasmininega sina, pripeljalo do Jakoba Čelana, rojenega v prvem četrtletju osemnajstega stoletja. V zakonu s Heleno Sluga se jima je rodilo 11 otrok, 5 fantov in 6 deklet. Med moškimi potomci je bil tudi Blaž Čelan, rojen leta 1763; poročil se je s Katarino Maver. Blaž Čelan je bil z veliko gotovostjo povezan s tesarsko dejavnostjo. Njegov sin Andrej Čelan (rojen 1803) je v  kroniki Postojnske jame omenjen kot tesarski graditelj novega lesenega mostu čez reko Pivko v Veliki dvorani jame. Osnovna moška družinska dejavnost Čelanovih je bila že od samega začetka tesarstvo, v ta posel je bilo vključenih tudi precej družinskih sorodnikov, predvsem bratrancev. Janez Zabukovec v zgodovinskem zborniku Slavina zapiše, da je vsa tesarska dela na novi cerkvi v Kočah leta 1863 izvedel tesarski mojster Čelan.

Jožef, drugi sin Blaža Čelana, Andrejev brat in eden od štirih otrok, rojen 1811, pa je skupaj z ženo Marijo Mahorčič spravil do kruha 8 otrok. Zadnji, najmlajši sin Jakob Čelan, rojen leta 1853, je praded Jasmine, mlajše od njega točno 100 let. Jakob je bil poročen dvakrat; prva žena Agnes Sila, ki je rodila najprej hčerko Heleno, je umrla na porodu sina Janeza. Jakob se je ponovno poročil z Jožefo Debevec iz Hrenovic. Imela sta sedem otrok. Dvojčka Karel in Marija sta umrla v prvem letu po rojstvu (1895). Eden od preostalih petih otrok je bil Franc Čelan, Jasminin stari ata, rojen 1893. Tudi on je prevzel družinske tesarske posle. Imel je še sestre Antonijo, Alojzijo, Marijo in Jožefo. Njegova žena Terezija Gržina je mladost preživljala v zagonskem mlinu ob reki Nanoščici. Zgodba, kako je stari ata Franc zasnubil nono Terezijo,  je hudomušna, menda je bilo takole: »Veš kaj, Rezka, bi ti prišla k nam, bi se midva vzela? Saj zdaj moraš dosti delat, pol pa boš mogla še bolj.« Terezija je delala tudi kot natakarica pri spodnjem Burgerju. Franc in Terezija sta imela štiri otroke – Terezijo, Gabrielo ter dvojčka Josipino in Franca, rojena leta 1938. Gabriela je ostala samska, imela pa je hčerko Jasmino, našo pripovedovalko. Franc Čelan (1893–1959), Jasminin stari ata, je že kot fant imel ambicije, da bi postal arhitekt, vendar je ostal le mizar. Kljub vsemu pa je izdelal načrte za marsikatero domačijo v Postojni; nekatere še obstajajo. Za načrtovane domačije je izdelal ostrešja in pohištvo. Končal je obrtno šolo v Ljubljani, pridobil naziv mojster in se dodatno izobraževal v Avstriji. To je bil načitan in razgledan možakar, tekoče je govoril nemško in italijansko. Novo mizarsko delavnico, ki stoji še danes, je postavil leta 1920, na pročelje pa s ponosom obesil tablo Moderno mizarstvo Čelan. V najboljših časih je zaposloval do deset delavcev. Prvotno so vsa dela opravljali ročno. Prve električne stroje za obdelavo lesa je nabavil na Reki. Med obema vojnama mu dela ni manjkalo. Potrebe po pohištvu in stavbnem pohištvu so bile velike, zato je tesarska dela počasi postavil v drugi plan. Kot se Jasmina spomni iz pripovedovanja svojih prednikov, so izdelovali tudi lesene čolne za plovbo po Pivki. S prihodom Italijanov so se pojavili problemi. V delavnici so kljub prepovedi govorili slovensko, kar ni ostalo nekaznovano. Franca in druge obtožene so fašisti navezane peljali skozi celo Postojno  kot zgled, kako bodo obračunali s podobnimi nacionalističnimi izpadi. Za nekaj mesecev je moral v tržaški zapor Coroneo. Skupaj z nekaterimi Postojnčani je bil tudi v internaciji v delovnem taborišču. Tam so jedli samo riž; in ko je po vrnitvi domov na mizo dobil za kosilo riž, ga je odrinil in jasno povedal: »Rajši ku rajž, rajši nič!« Doma so poleg delavnice imeli tudi kakšno kravico, kokoši in zajce, na polju proti Stari vasi so obdelovali njive. V najslabših časih tako niso bili lačni. Kot so povedali stari starši, so si včasih privoščili tudi torto, le da je bila narejena bolj po domače: plast polente, malo marmelade pa zopet plast polente in marmelade, v treh nadstropjih. Slastno.

Med zanimivimi prednicami naše sogovornice sta bili Alojzija – sestra starega očeta Franca, in Marija – Terezijina mama. Alojzija je ostala samska in bila aktivna do slovesa v 97. letu. Službovala je kot nabavni ekonom in vodja protokola v najboljših hotelih, med drugim na Bledu, v Mariboru in Fiesi. Urejala je sprejeme pomembnih gostov, med drugim kralja Aleksandra. Jasmina jo ima v spominu kot izjemno pripovedovalko, zakladnico zgodb.  

Mizarsko delavnico je po prezgodnji smrti mojstra Franca Čelana prevzel sin Franc (Franko), čeprav je imel v mladih letih kot izvrsten atlet, smučar in vaditelj smučanja drugačne ambicije. Z mizarstvom se je ukvarjal še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem pa le za lastne potrebe in veselje.

Franc Čelan (1893–1959)

Čelanova delavnica (Franc stoji z letvijo v roki nad psom Dikom)

Poročna fotografija Terezije in Franca Čelana (1926).