Prepih na obisku: Uroš Mlinar

Prepihova rubrika: Na obisku

Uroš Mlinar

Besedilo: Ester Fidel; fotografija: Tomaž Penko.

Dolgoletno delo v lokalnem medijskem prostoru ima svoje učinke. Zato se Postojnčana Uroša Mlinarja dobro spomnim po njegovem dejavnem udejstvovanju v obdobju, ko je nastajal Mladinski center Postojna pa iz časov rojstva festivala Zmaj 'ma mlade in društva Drobnovratnik. To so bili časi, ko so naš prostor močno zaznamovali mladi, med njimi je bil v prvih vrstah Uroš. Na mojem spominskem časovnem pasu pa se zatakne pri Knjižnici Bena Zupančiča Postojna (verjetno zaradi mojega emšoja, pa tudi Uroševega večno mladostnega videza), saj kar težko dojamem, da si je v tej ustanovi že pred prevzemom njenega krmila nabral deset let delovnih izkušenj in da jo vodi že osem let. Vedno se je oziral čez meje, v simbolnem in dejanskem pomenu: duša popotniškega vagabunda je prevladala tudi pri izbiri interdisciplinarnega izobraževanja – končal je srednjo strojno šolo, diplomiral iz sociologije kulture ter etnologije in kulturne antropologije, pri znanstvenem magisteriju pa izbral varstvo okolja. V smehu doda, da se bo v tretjem življenjskem obdobju posvetil enologiji.

Kakšno je ozadje s smehom pospremljene napovedi obdobja enologije?

Pri izobraževalnih vsebinah me spremljajo E-ji. Najprej sem se vpisal na ekonomijo, po ugotovitvi, da to ni zame, sem izbral etnologijo, magisterij je bil posvečen ekologiji, v upokojenskih letih pa bom imel pogoje, da se posvetim enologiji, čeprav zdaj pridelujem bolj kis kot vino (smeh). Po smrti staršev sem prevzel skrb za vinograd in sadovnjak  pri Prešnici pri Kozini, od koder je izhajala moja mama. Celo oljčnik sem uredil na novo. Občasen pobeg iz kulture v agrikulturo dobro dene telesu in duši.

V študentskih letih ste radi potovali in fotografirali. To še traja?

Potovanja so moja strast, po duši sem vagabund. Vendar imam zdaj druge prioritete, predvsem družino. Zagotovo bo v prihodnosti spet čas za kakšno fajn potovanje v lastni režiji. Fotoaparat je bil vedno moj sopotnik na potovanjih, veliko sem fotografiral na Zmaju in v obdobju, ko sem pisal za Delovo prilogo Delo in dom o vsebinah, povezanih z domačimi živalmi in jih fotografiral. To so bile dragocene izkušnje, dale so mi neko širino in spoznanje o čaru tiskanih medijev. Občasno pobegnem v hribe, med skale, saj v meni še vedno tli ljubezen iz mladostnih let, do prostega plezanja. Rad tudi smučam, jadram, pravzaprav imam rad vse, kar je povezano z morjem, rad grem na kakšen dober koncert.

Kaj pa je s strojništvom?

Od strojništva ni ostalo kaj dosti, bolj prakticiram gradbeništvo (smeh) pri obnovi in vzdrževanju hiše. Marsikaj naredim sam, od polaganja ploščic do elektrike. Tudi v knjižnici skupaj s kolegi in kolegicami rešimo marsikatero zagato tehničnega značaja.

Kako vas je pot privedla v knjižnico?

V osnovi sem izrazito tehničen tip človeka, zato sem logično izbral srednjo strojno šolo. Pri izboru študija pa sem razmišljal, da bom v življenju potreboval tudi družboslovno znanje. Odločil sem se za sociologijo kulture ter etnologijo in kulturno antropologijo. Po spletu srečnih naključij sem diplomiral ravno v času, ko se je v knjižnici odprla možnost zaposlitve za določen čas – zaradi nadomeščanja knjižničarke v času porodniškega dopusta in potem še ena takšna priložnost. Po izteku tega obdobja sem dobil stalno zaposlitev.

Ob delu sem vpisal podiplomski študij varstva okolja. Navdušila me je možnost interdisciplinarnega študija, saj smo si lahko sami sestavili predmetnik. Ukvarjal sem se z varovanimi območji narave v naši okolici in z njihovim upravljanjem; iz te zgodbe je startalo tudi društvo Drobnovratnik kot neka lokalna podpora za ustanovitev regijskega parka Snežnik.

Bili ste eden od ustanoviteljev in dolgoletni predsednik tega društva, dejavni pa ste bili tudi v Mladinskem centru Postojna (MCP), pri festivalu Zmaj 'ma mlade …

V mojih študentskih letih je bilo v Postojni zdravo jedro ljudi. Znali smo kritično razmišljati in bili pripravljeni svoje ideje, energijo in čas vlagati za nek doprinos občini. Na primer v MCP-ju smo začeli iz nule, mnogih del smo se lotili kar sami. Tudi pri Zmaju je bilo veliko entuziazma, idej in prostovoljnega dela. Veseli me, da tako MCP kot Zmaj tudi danes polno živita, seveda po zaslugi Sama Vesela in zdajšnje mlade generacije.

Pri Drobnovratniku pa je že od začetka imela pomembno vlogo sedanja predsednica Špela Habič, znala nas je usmeriti in »uglasiti«. Poudarek smo dali stroki, organizirali predavanja in okrogle mize o raznih ekoloških temah. Zdaj nisem več tako aktiven, kot bi si želel. Pod odličnim Špelinim vodstvom je društvo pomemben sogovornik pri varovanju okolja, veliko prispeva k ozaveščanju ljudi.

Katere so po vašem mnenju najšibkejše okoljske točke?

Moti me, da v Sloveniji razmišljamo in delujemo preveč v okviru občin, da ima na primer skoraj vsaka občina svoj park. Narava ne pozna občinskih meja, celo državne meje ne smejo biti problem, ko gre za okolje. Sicer smo okoljsko kar ozaveščena družba, ob »mehkih« okoljevarstvenih vsebinah pa pogrešam večje okoljske infrastrukturne projekte. Na primer med Kaličem in Rakovim Škocjanom bi bilo nujno treba urediti zeleni prehod. Na to stroka že dolgo opozarja.

Vrniva se med knjižne police … Kako v postojnski knjižnici uresničujete slogan Knjižnica je dnevna soba mesta? Kako je s članstvom?

Knjižnica velja za demokratičen kulturni javni prostor, odprt za vse, ne le za člane; omogoča kakovostno druženje, izrabo prostega časa, širjenje obzorij, izobraževanje …   Vanj lahko vstopi vsak človek brez določenega namena, raznolikost je dobrodošla. S tega vidika je pomembna tudi lokacija in naši enoti – pivška in postojnska – sta sredi mesta.

Pri članstvu je korona sicer malo premešala statistko, a trend zadnjega desetletja kaže rahlo upadanje. Zagotovo je to tudi posledica virtualnega sveta, ki nas obdaja vse bolj.  Mi smo imeli že več kot šest tisoč članov, zdaj jih imamo okrog pet in pol. Zagotovo pa ima dober učinek dejstvo, da nimamo obvezne letne članarine.

Kakšna je bralna kultura?

Mislim, da imajo pri bralni kulturi svoj vpliv različna življenjska obdobja. Otroci, ki jim starši približajo svet knjig in branja, radi berejo. V najbolj aktivnem življenjskem obdobju beremo zaradi številnih obveznosti manj, pogosto je v ospredju strokovna literatura, in manj leposlovna, v zrelih letih pa se ljudje spet vračajo v knjižnico.  Sicer se bralna kultura z digitalnimi vsebinami spreminja, a nisem črnogled. Digitalizacija prinaša dnevno bombardiranje z informacijami, kar gotovo vpliva na naše počutje. Verjamem, da tako kot zdaj pripisujemo dober vpliv »fizkluture« na telesno kondicijo in zdravje ljudi, bomo sčasoma ugotovili, da za ohranitev mentalnega in duševnega zdravja potrebujemo umirjeno, poglobljeno branje. 

Kako negujete stik z bralci, na kakšne načine iščete pot do novih članov?

Vsako leto naredimo anketo med člani, njihov odziv nam pomaga pri izboljšanju našega dela. Izražajo izjemno veliko zadovoljstvo, še zlasti v Pivki. V Postojni je nekaj pripomb glede knjižnih novosti, češ da prihajajo v našo knjižnico prepočasi. Ljudje, ki delajo izven Postojne, si želijo daljši odpiralni čas. Na ta izziv bomo odgovorili v februarju z uvedbo vračalnika in paketnika za knjige. Nova pridobitev bo omogočala 24-urno izposojo in vračila knjig; člani bodo knjigo rezervirali, označili, da jih počaka v paketniku, in jo lahko prevzeli tudi sredi noči. Vrata bodo odprli z novo izkaznico, prav tako predal, v katerem jih bo čakala knjiga.

V to posodobitev smo morali najprej vložiti nekaj let dela, saj je predpogoj, da preidemo s črtnokodne identifikacije knjig na radiofrekvenčne (čipe). Tako smo morali celoten fond okrog 90 tisoč knjig opremiti s čipi in jih povezati z bazo podatkov. Tu gre velika zahvala zaposlenim v knjižnici, ker smo vse to naredili ob siceršnjem rednem delu. Tudi odločitve sprejemamo kot ekipa na rednih mesečnih kolegijih in super je, ker prevladuje konstruktivna debata. Seveda se kdaj tudi kregamo in grdo gledamo, a smo dobra ekipa, znamo se podružiti in se sprostiti in vse to je pomembno, da lahko delamo v službi produktivno. Zelo se zavedam, da je dela vedno več, ogromno izobraževanj, ker moramo slediti digitalnim vsebinam, kolektiv se stara, občasno kdo zboli. S tega vidika organizacija dela ni enostavna. Zato tudi pride kdaj kakšna nova knjiga na polico malo kasneje.

Ekipa knjižnice je inovativna še pri drugih dejavnostih. Na mednarodni ravni je zanimanje požel projekt Soba pobega – knjižnična detektivka. To je avtorsko delo našega Nenada Arizanovića, namenjeno vsem obiskovalcem, predvsem pa mladim, ki se od konca osnovne šole začnejo izogibati knjižnice. Med novostmi moram omeniti še okoljevarstveno obarvano knjižnico semen. Žal pri nas še ni zaživela, je pa simpatično zasnovana in usmerjena v zagotavljanje biotske raznovrstnosti kot protiutež mantram živilskih multinacionalk. Letos je bila v okviru participativnega proračuna izglasovana tudi knjižnica reči. Po vzoru iz tujine bomo med prvimi v Sloveniji organizirali izmenjavo stvari, ki jih potrebujemo zelo poredkoma in si jih je zato bolj smiselno izposoditi kot kupiti.

Prav v teh dneh je v ospredju pobuda o preimenovanju knjižnice v Mestno knjižnico Postojna. Med uporabniki je vzniknila že pred leti. Na katerih argumentih temelji?

Pobuda za preimenovanje knjižnice je racionalno sovpadla s projektom knjigomata, ker moramo za njegovo uporabo izdati nove članske izkaznice. Vendar je stara že nekaj let. Spremembo imena je v anketi o zadovoljstvu podprlo več kot 70 % vprašanih, za ohranitev sedanjega poimenovanja se je odločilo le 29 % sodelujočih. Več kot polovica je podprla najbolj udomačeno in pogosto uporabljeno ime Mestna knjižnica Postojna. Menim, da je za institucijo najbolje, da nosi takšno ime, kot ga občani najpogosteje uporabljajo. Poimenovanja po osebnostih so smiselna, če so tesno povezane s krajem njihovega delovanja ali rojstva. Spoštovani publicist, književnik in politik Beno Zupančič je svoja politična prizadevanja in literarni opus posvetil predvsem malemu človeku ter želel kulturo približati delavskemu razredu, nikoli pa ni živel ali deloval v Postojni. Takratni postojnski svetniki so se s poimenovanjem knjižnice po njem želeli pokloniti njegovim širšim kulturnim prizadevanjem in ohraniti spomin nanje. Zdaj je odločitev o preimenovanju v rokah aktualnega postojnskega občinskega sveta.