Prepih na obisku: Bernarda Požar

Prepihova rubrika: Na obisku

Bernarda Požar

besedilo: Ester Fidel

fotografija: Foto atelje Postojna

Ko sem na poti iz Velikega Otoka proti domu urejala vtise pogovora z Bernardo Požar, sem najprej pomislila na to, kako lep bi bil svet z več njej podobnih srčnih osebnosti. Diplomirana anestezijska medicinska sestra je potrditev stare modrosti, da se dobro z dobrim vrača. V njenem srcu je prostora za veliko ljubezni do ljudi, živali, rastlin in nedvomno tudi za njen poklic, pravzaprav za njeno poslanstvo.  Zato ni presenetljivo, da s ponižnostjo in hvaležnostjo zaznava vsa čustva in lepoto življenja v krogu svoje družine, prijateljev, sodelavk in sodelavcev v postojnski »bolnici«, na vrtu … Ne preseneča niti, da kot lepoto opredeli nasmeh na obrazu. Za predanost in skrb je pogosto nagrajena z malimi, v njenih očeh velikimi pozornostmi. Še rože se ji radodarno oddolžijo z bujnimi cvetovi, tako da je že trikrat dobila nagrado za najlepši cvetoči balkon v postojnski občini. Na pragu ženskega meseca je bilo prijetno prisluhniti razmišljanju izkušene ženske, žene, mame, none in zdravstvene delavke, ki je največkrat obdana s čudeži življenja in solzami sreče, včasih tudi s težkimi čustvi pacientk.

Kako je diplomirano medicinsko sestro iz Solkana pot zanesla v Veliki Otok?

V te kraje me je seveda privedlo srce. Ko sem se kot brucka prvič peljala z avtobusom v Ljubljano, je v Postojni vstopil čeden fant in me vprašal, ali lahko prisede. To je bil začetek zgodbe z mojim bodočim možem (smeh). Od takrat je najina skupna pot polna ljubezni in spoštovanja. Skupaj hodiva v dobrem in slabem, skupaj sva se postarala in ne moreva drug brez drugega. Na Veliki Otok sem se pa tako navezala, da tudi če bi me mož »zalovil«, se ne bi vrnila v Solkan (smeh). Tu sem obdana z dobrimi ljudmi in to sem začutila že takoj, ko sem se priselila.

Vas je tudi pri izbiri poklica vodilo srce?

Nikoli nisem imela niti najmanjšega dvoma o izbiri poklica. Mama mi je pripovedovala, da sem bila ob rojstvu precej »švohcan« otrok, zato ji je zdravnik napovedal, da me bo še prinesla v bolnico. Mama je potem večkrat v smehu rekla, da me v bolnico ni bilo treba nesti, ampak sem se sama odpravila tja. Mislim, da sem se rodila z željo, da delam v zdravstvu. Spomnim se, s kakšnim veseljem sem se učila vsebine strokovnih predmetov na Srednji zdravstveni šoli v Šempetru pri Novi Gorici. Odličen uspeh ni prišel zaradi ocen, ampak zaradi mojega velikega zanimanja in želje po znanju. Tudi moj brat se je dve leti kasneje vpisal na isto šolo, le da je bila takrat že reforma šolstva in usmerjeno izobraževanje. Hvaležna sem, da sem se izobraževala v obdobju, ko smo vsa štiri leta dobivali  dragocene izkušnje na praksi v bolnišnici. Zato lahko rečem, da sem med pacienti že od svojega 15. leta.

Po končani srednji šoli ste izbrali študij v isti stroki.

Ja, leta 1984 sem se vpisala na Višjo šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani in tam zaključila študij. V počitniškem času med srednjo in višjo šolo sem delala v Domu upokojencev v Novi Gorici in ta izkušnja se mi še danes, ko se oziram nazaj, zdi izjemno dragocena. Za vsakega mladega človeka bi bilo dobro, da bi vsaj nekaj časa delal s starejšimi pacienti oziroma oskrbovanci, da bi videl, kaj je življenje.

Kako se je potem vila vaša poklicna pot?

Po končanem študiju sem se zaposlila v Splošni bolnišnici v Šempetru v enoti intenzivne terapije kot anestezijska medicinska sestra. Tam sem delala šest let, 1. marca 1992 pa sem se zaposlila v postojnski bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo. Leta 1990 sem se namreč poročila in se preselila v Veliki Otok. Iz šempetrske bolnišnice sem šla s težkim srcem, saj sem tam dobila ogromno izkušenj in stkala dragocene vezi. Ampak tudi v Postojni sem se hitro vključila v kolektiv in sem zadovoljna že vseh 32 let.

Zadovoljstvo in srčnost tudi izžarevate, zato ne preseneča, da vas cenijo tako zdravstveno osebje kot pacientke.

Če ima človek rad ljudi in uživa v svojem delu, ogromno dobi. Meni je danes na primer polepšala dan pacientka, ki se mi je ob odhodu iz bolnišnice zahvalila s šopkom rož in objemom. Lepše nagrade si ne morem želeti. Verjetno ljudje okrog mene začutijo, da jih imam rada. Marsikaj se je v teh letih spremenilo, a pomembno je, da ostanemo v medosebnih odnosih ljudje z veliko začetnico. Potem vse nekako rešimo. Službo lahko odmisliš, ampak ljudi ne moreš.

Baje vam občasno rečejo kar mama Bernarda.

V naši bolnišnici je bilo v zadnjih letih precej sprememb. Več sester je odšlo v zasluženo penzijo, prišle so nove, mlade, v večini srčne punce. Lahko smo hvaležni zanje, saj kar drži pregovor, da na mladih svet stoji. Z vsako, ki me je pripravljena poslušati, z veseljem delim svoje znanje in izkušnje. Včasih sem ganjena, kot da so moje hčere. Medicinsko osebje je pomemben steber zdravstva. Brez zdravnika se ne da delati, sestra pa je ob pacientu 24 ur na dan. Pri nas smo izrazito ženski kolektiv, ki dela samo s pacientkami. Veliko je čustev, in zato je še bolj pomemben človeški stik – prijazna beseda, gesta.

Dandanes je vse več nezadovoljstva med ljudmi glede zdravstvenih storitev. Kakšne pa so razmere z vidika zdravstvene delavke?

Zagotovo je razlika v tem, kako je bilo delati z ljudmi nekoč in kako je danes. Med ljudmi je več nezaupljivosti, nekateri pacienti opažajo zgolj pomanjkljivosti. Ampak pri nas neprijetnosti zasenči sreča staršev ob rojstvu otrok, ob zanositvi po dolgem zdravljenju neplodnosti in podobno. Seveda niso vedno le solze sreče, pri svojem delu se srečujemo tudi s stiskami, žalostjo in slabimi diagnozami.

Sicer pa imamo v naši bolnišnici dobre pogoje dela, imamo vse, samo dobra volja je potrebna. V ta poklic ne greš zato, da boš obogatel; in tudi izmensko delo, dežurstva in podobne obveze mora vsakdo že pri izbiri šolanja vzeti v zakup. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve. Obseg dela se je v desetletjih seveda spremenil. Ko sem se zaposlila, je bilo pri nas 846 porodov letno, zdaj jih je 1600. Tudi oprema se z leti spreminja, prav tako izobrazbena struktura zaposlenih. Danes je veliko več diplomiranih medicinskih sester kot pred leti. Naša bolnišnica je manjša in posebna tudi v tem, da na primer diplomirane sestre poprimemo za vsako delo – od umivanja in preoblačenja pacientk naprej. In tudi to pripomore k sodelovalnim odnosom.

Domnevam, da je potrebno tudi nenehno negovanje in nadgrajevanje strokovnega znanja.

V 38 letih moje delovne dobe je bilo veliko sprememb, in treba je nenehno slediti, se izobraževati. Nas sicer spodbuja k temu tudi licenca, ki se na vsakih sedem let obnavlja oziroma podaljšuje. Pomembno je, da človek goji zanimanje za novosti in nova znanja. Zavedati se moramo, da dobro ime naše bolnišnice temelji na znanju, izkušnjah in seveda odnosih do pacientk in da strokovno osebje lahko veliko prispeva k njenemu ugledu. 

Kako vam je uspevalo usklajevati družinske in službene obveznosti?

Vedno sem imela veliko razumevanja in opore pri možu. Izjemno pa sem hvaležna tašči in tastu za vso pomoč pri otrocih, saj nikoli nisem manjkala na delu zaradi bolezni otrok. Vedno sta nam priskočila na pomoč in poskrbela zanje. Zdelo pa se mi je pomembno, da so vsi trije otroci srkali družinsko vzdušje, saj smo s taščo in tastom sosedi, vedno v zelo lepih in ljubečih odnosih. To je bilo vedno čutiti brez velikih besed in verjamem, da so bili otrokom takšni odnosi dober zgled in popotnica za življenje. Zato smo tudi zdaj, ko so že vsi trije odrasli, močno povezana družina. Vsi so uspešno zaključili študij in so že zaposleni, najbolj pa sem ponosna, da so se razvili v dobre osebnosti. Moja velika sreča je tudi vnuček Tomaž, zelo uživam v vlogi none. V aprilu pa bomo nazdravili še enemu novemu življenju.

Po nagradah sodeč in kuhinjskih policah, obdanih z bujno cvetočimi orhidejami, imate ljubeč odnos tudi z rožami.

Rada imam rože in res sem bila že trikrat nagrajena v okviru akcije Postojna v cvetju. Zelo rada delam tudi na vrtu, zemlja mi daje energijo in me sprošča. Moj ljubljenec je tudi naša bernska planšarka, ki mi ob vsakem prihodu iz službe nameni vesel pozdrav.

Najbolj srečna sem, če so vsi okrog mene zadovoljni. Zato tudi z veseljem pečem in  kuham. Najlepše je, ko je družina zbrana.

Imate ob kuharskih receptih tudi poseben recept za organizacijo časa?

Čas je treba dobro izkoristiti, pa gre. Res pa je, da imam veliko veselja za razna opravila, zato bi potrebovala dve življenji (smeh).