Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Kernel iz Slavine

Iz fotoalbuma družine Kernel iz Slavine

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv Leona in Cvetke Kernel

Slavina ima v svojih nedrih skrito še prenekatero nezabeleženo zgodbo. S pomočjo Slavincev, sorojencev Cvetke in Leona Kernela, bomo tokrat izluščili nekaj podrobnosti iz življenja njunih prednikov, predvsem očeta Janeza Kernela in njune mame Alojzije. Ta je kot babica pestovala prenekatero mamo in očeta današnje že upokojene  generacije na Pivškem.

Stari ata pričevalcev, Franc Kernel, je bil železničar, zato je bil v prvi svetovni vojni kot državni uslužbenec oproščen vpoklica v vojsko in se je tako rešil morije na fronti. Poročil se je s Terezijo Semec, v zakonu se jima je rodilo pet otrok: Marija, Janez, Jožefa, Franc in Ljudmila. Vse tri hčerke so se v odrasli dobi zaposlile na železnici kot državne uslužbenke. Najstarejši sin Franc je služboval kot komercialist pri firmi Fratteli Priolli, ki se je ukvarjala s prodajo živine. Nabava blaga in delo trgovskega potnika sta botrovala večkratni službeni selitvi celotne družine, na koncu je domovala na Reki.

Janez – Ivan je po zaključeni meščanski šoli v Postojni postal geometer pri knezu Windischgrätzu. Najprej je skrbel za njegovo posest v okolici Grčarevca, potem pa vse do 2. svetovne vojne služboval v Loški dolini. Bil je tudi dober arhitekt, ena od njegovih stvaritev je bila nekdanja osnovna šola na Prestranku. Pred drugo svetovno vojno je bil vpoklican v italijansko vojsko. V Afriki je kot vojak preživel malarijo, njene posledice so ga spremljale do konca življenja. Leta 1942 so mu dovolili, da je prišel  na kratek obisk domov, na svojo poroko s Frančiško Šabec. Takoj po ohceti je moral oditi nazaj v vojsko, v Kalabrijo. Ob kapitulaciji Italije je bil zadolžen za uničenje arhivov poveljstva italijanske vojske. Tega ni storil, arhiv je predal angleški vojski. Angleži so ga vzeli za svojega in tako je ostal v njihovi službi vse do konca vojne. Obljubljali so mu veliko karierno pot, a se je odločil, da se vrne domov k svoji ženi. Takoj po prihodu v domačo vas so ga skušali takratni terenski vojaki  usmrtiti. Uspelo mu je pobegniti k svoji ženi v Sajevče. Ker je mislil, da gre pri njegovi nameravani likvidaciji za pomoto, se je javil takratnim oblastem v Postojni, te pa so ga poslale v taborišče v Škofjo Loko z namenom,  da bi se ga tam za vedno znebili. A je tudi tam po čudežu preživel. Po umiritvi povojnih strasti je postal uslužbenec Geodetskega urada v Postojni. Po potrebi je bil še sodni tolmač, saj je obvladal več jezikov. Domačinom in ostalim je delal usluge pri izmeri, prodaji in zamenjavi zemljišč, projektiranju prizidkov in novih hiš. Žena mu je kmalu po porodu umrla in mu zapustila sina Franka. Leta 1954 se je poročil z Alojzijo šek, babico v postojnski porodnišnici. Rodili so se jima trije otroci: Eva, Leon in Cvetka.

Janez Kernel je bil prvi, ki je naredil podrobno izmero in prvi izris slavenskega pokopališča. Pri tem mu je pomagal mladoletni sin Leon. Projektiral je tudi most čez slavenski potok pri Šorcu. Umrl je leta 1979 in je pokopan na slavinskem pokopališču.

Alojzija Petkovšek se je rodila v mežnariji na Ravniku nad Hotedršico leta 1922. Njen oče Janez Petkovšek je bil sodar in mežnar, mama pa domačinka Jožefa Škvarča. Alojzija je bila sedmi otrok od štirinajstih. Leta 1941, ko je bila stara devetnajst let, je s finančno podporo bratov Frideta in Franceta lahko odšla v babiško šolo v Ljubljano. Pouk v šoli je kljub okupaciji potekal v slovenskem jeziku. Po dveh letih je diplomirala z  odliko. Njeno prvo delovno mesto je bilo v Starem trgu pri Ložu, kjer je težke vojne čase preživljala kot babica na terenu in v začasno organizirani civilni bolnici, ki jo je ustanovila OF. Pomagala je tudi v Prezidu in v Čabru. Takrat so po njenem pripovedovanju zdravili vse brez razlike, tudi Nemce in Italijane, dosledno so izpolnjevali Hipokratovo prisego. Ko je prišla vojaška kontrola, so čevlje bolnikov skrile pod posteljo. V starotrško bolnico so prihajale tudi matere borke; med njimi je bila Frančiška Burjan iz Maribora, ki je šest tednov po porodu umrla in zapustila nedonošeno deklico Jožico. Ker ni imela nikogar, jo je Lojzka vzela k sebi in jo pozneje posvojila. Preživljali sta se bolj težko, saj babiško delo med vojno ni bilo plačano; hrano je dobivala od ljudi na terenu, kjer je nudila babiško pomoč.  Po  končani vojni je bila kot terenska babica premeščena v Planino pri Rakeku. Tam je rodila svojega prvega sina Marjana. Leta 1948 so jo premestili v porodnišnico v Postojno. Ker je bila brez stanovanja, je dala Jožico k svojim staršem na Ravnik. Leta 1954 se je poročila z Janezom Kernelom v Slavino. Še dobri dve desetletji je delala kot terenska babica v vseh vaseh med Grobiščami in Jurščami. Na domovih je pomagala pri preko tisoč porodih. Leta 1963 je dobila službeni motor Tomos Kolibri. Ta je zamenjal dotrajano kolo. Noseče žene je spremljala od zanositve pa vse do nekaj mesecev po porodu in včasih še dlje časa. Po rojstvu svojih otrok je že po nekaj dneh pomagala pri porodu drugih porodnic. Sama je bila je ena izmed treh, ki so jih v Slavini naslavljali s pridevkom »gospa«: gospa babica, gospa učiteljeva in gospa Jerinova. Tudi pri hiši se je poleg hišnega imena Pr Krnelovih uveljavilo še Pr  babci. Po upokojitvi je bila še vedno aktivna v raznih organizacijah in društvih, pomagala je tudi v župniji Slavina in mnogim ljudem z nasveti in prvo pomočjo. Spremljala je  veliko umirajočih. Gospa babca se je poslovila  leta 1992.

Družina kernel 1911, Stari oče  Franc Kernel, od leve hčerka  Marija, Žena Terezija s sinom Janezom v naročju, hčerka Jožefa in sin Franc.

Alojzija Petkovšek Kernel takoj po 2.vojni.

Razred babiške šole v Ljubljani, tik pred vojno. Alojzija stoji predzadnja na desni.

Babiška šola v Ljubljani, Alojzija sedi skrajno desno.

Babiška šola v Ljubljani, Alojzija Petkovšek zadnja desno v drugi vrsti.

Alojzija Petkovšek in Janez Kernel na poroki leta 1954.