Iz Prepiha: Iz fotoalbuma družine Cej

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Cej iz Šmihela pod Nanosom

Besedilo: Marino Samsa

fotografije: Arhiv družine Cej

O dogodkih na Frjanščevi domačiji smo v preteklih številkah Prepiha že pisali. Tokrat se bomo ozrli na spomine o družini in domačiji, ki že stoletja  kulturno in družabno žlahtni vaško okolje.

Zdaj domačijo poznamo kot turistično kmetijo, ki je gostila slikarski extempore in delavnice, pevske in glasbene skupine. Svoje slikarske ustvarjalne svetove je predstavljala tudi gostiteljica Magda Cej. V lanskem septembru so na domačiji odprli stalno razstavno in prodajno Art galerijo »Keltika«.

V tej hiši je nekdaj živela družina Ferjančič, ukvarjala se je pretežno s kmetijstvom. Tako se je domačije prijelo ime »Pr' Frjanščevih«. Moškega potomca ni bilo, hči Marija Ferjančič pa se je leta 1776 poročila z Rešaverjevim Andrejem iz Landola. In tako je bil priimek Rešaver v hiši prisoten več kot 100 let. Mariji in Andreju se je v zakonu rodilo 9 otrok. Najstarejši sin Andrej je leta 1812 vzel za ženo sosedo, Marijo Severjevo, njun edini sin Andrej pa se je poročil z Marijo Rolečevo.  Ker  v zakonu ni bilo otrok, je gospodinja Micka vzela k sebi svojo nečakinjo iz Gorič – Marijo Marjatno, rojeno Šantelj.

V Frjanščevi hiši so imeli že pred letom 1872 tudi gostilno in trgovino. To vemo zato, ker je Jožef Cej, rojen leta 1842 v Voglarjih pri Trnovem, žgal oglje na pobočjih Nanosa in zahajal v Frjanščevo trgovino v Šmihel, kjer je spoznal Marijo. Naslednje leto sta se poročila in imela 7 otrok. Pred dobrimi 150 leti tako nastopi na kmetiji priimek Cej. Jožef je dokupoval parcele in povečal kmetijske površine, prihodek je dopolnjeval s prodajo lesa. Njun sin Jožef, rojen leta 1877, je k obstoječim dejavnostim dodal furmanstvo. Za ženo je vzel Marijo Križaj; trgovsko žilico je prinesla od doma, iz Orehka, kjer so tudi sami imeli trgovino. Poročila sta se leta 1910 v Orehku. Jožef je že štiri leta prej kupil stavbo ob hiši z vrtom vred. V tej stavbi je dolga leta delovala Bajcova kovačija v najemu. Lastnik se je podal čez ocean in sledil sanjam, ki so se jih v takratnem nezavidljivem obdobju oprijeli številni vaščani. Dve prej ločeni stavbi je združil v enonadstropno večjo zgradbo, zadaj na dvorišču pa prenovil gospodarske objekte. Osnovna podoba kmetije je od takrat nespremenjena.  

V tistih časih je doma [L1] obratovala tudi gostilna in pri hiši so se odvijali plesi in veselice, kot je bilo v navadi. Jožef je skrbel za kmetijo, gozd in živino, Marija je prevzela vse gostilniške in trgovske posle in veliko kuharijo za oskrbo vseh koscev, gozdarjev in strank v gostilni.  V zakonu se jima je rodilo osem otrok, med njimi trije sinovi. Franc je umrl mlad. Hči Ljudmila - Milka se je poročila k Turkovim pri Bolku, kjer so prav tako imeli gostilno, Elka se je omožila na Ubeljsko, Frančiška pa k Lahovim. Marija se ni poročila in je ostala doma.

Najstarejši sin Jožef (1911) je bil vpoklican v Italijansko vojsko, za njim se je leta 1942 na ruski fronti izgubila vsaka sled. Njegova sestra Ana, ki je živela v Kopru, je po šestdesetih letih med poslušanjem radijske postaje RAI 1 izvedela, da so posmrtne ostanke padlih italijanskih vojakov, med katerimi so bili tudi slovenski fantje, prepeljali v skupno grobnico v Italiji. Po poizvedovanju so po toliko letih (leta 2002) prejeli uradno potrditev smrti Jožefa ml. Izvedeli so, da je umrl v ruskem taborišču Uciostaje, 450 km vzhodno od Moskve. Po prvi vojni je družina k sebi sprejela odraščajočega sorodnikovega sina in sestro Žvab iz vasi Skopo na Krasu, saj sta postala siroti. Zoran je pozneje odšel v partizane, Gabrijela je delala v hišni trgovini. Oče Jožef je kmetijo predal v roke mlajšega  sina Alojza, rojenega leta  1922. Ta se je poročil s sedem let mlajšo Frančiško Simčič, Škupnikovo iz Brezja.

Med drugo vojno so se v hiši zbirali partizani, ki so se skrivali v Malnu v bližini vasi. Hrano zanje so skrivali kar v trgovini med policami. Hčerka Ana Cej je bila partizanska učiteljica v sosednjem Landolu. Iznajdljiva mati Marija je dobro obvladala nemščino in je nemške vojake odvrnila od namena, da požgejo vas po diverzantski akciji v Postojnski jami. Leto prej je nemška vojska v Šmihelu že požgala 14 hiš z  gospodarskimi poslopji. V vasi je delovala italijanska osnovna šola in obe učiteljici, doma iz južne Italije, sta stanovali pri Frjanščevih. Ena izmed njih, doma s Sicilije, je zanosila in rodila hčerko. Ravno takrat je prišel na obisk njen brat, ki je v naših krajih služil vojsko, in sestra je hotela skriti rojstvo nezakonske hčerke. Bratu so pokazali le »bolno« sestro v postelji in je niso izdali. Po vojni so dobili s Sicilije sliko deklice in zahvalo za vso gostoljubnost in podporo. Pismo in fotografijo še hranijo v spomin na tedanje dogodke. Gostilna je delovala do leta 1954, trgovina  v domači oskrbi pa do leta 1951. Nato je bila skupaj z 8 hektari obdelovalne površine nacionalizirana in je delovala v okviru podjetja Nanos (s krajšim presledkom)  do sredine šestdesetih let.  

Alojz in Frančiška sta imela tri otroke – poleg Alojza, ki že 44 let upravlja s posestvom, še Albina in Marijo. Cejeva domačija se primarno še vedno ukvarja z živinorejo in kmetijstvom. Če imate željo, lahko turistično kmetijo tudi obiščete ter si obenem ogledate likovno galerijo in muzejsko zbirko starih kmečkih pripomočkov in orodja.

Trgovina in domačija Frjanščevi, Šmihel 1915. Razglednico je založil Jožef Cej.

Marija in Jožef Cej z družino leta 1939.