Iz Prepiha: Vključevanje, ne asimilacija

Prepihova rubrika: Tema meseca

Vključevanje, ne asimilacija

 Besedilo: Mateja Jordan

Postojnčani so že večkrat izkazali strpnost in empatijo do vseh, ki so v občini našli svoj novi dom ali se vanjo zatekli pred nevarnostmi v domovini. Že pred leti so sprejeli številne priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik, pozneje mladoletne migrante in pred dvema letoma še ukrajinske begunce. Na Občini so v sodelovanju z drugimi institucijami poskrbeli za podporo pri vključevanju tujcev v lokalno skupnost, kar pa je seveda odvisno tudi od njihove pripravljenosti na integracijo.

»Občina le sledi odločitvam države in po svojih najboljših močeh poveže vse deležnike, ki so vključeni v migracijske in integracijske procese na lokalni ravni,« pojasnjuje direktorica občinske uprave Marina Rebec. Pri tem sodeluje s Centrom za socialno delo, Policijo, šolami, z vrtci, Ljudsko univerzo, Zdravstvenim domom, s Civilno zaščito, z Upravno enoto in drugimi institucijami.

Uspešnost integracije je odvisna tudi od tega, koliko časa tujci nameravajo ostati v Sloveniji in kako aktivni so. Bistveno je, da se želijo naučiti slovenskega jezika, sprejmejo naše kulturne vrednote in iščejo zaposlitev, pravi Rebčeva. Ocenjuje, da je integracija pri otrocih – ukrajinskih sirotah – in mladoletnih migrantih brez spremstva precej uspešna. »Otroci in mladostniki hitro osvojijo slovenski jezik in se na ta način veliko lažje integrirajo v naš prostor. Veliko zaslugo za uspešno delovanje imajo tudi posamezniki in organizacije na lokalni ravni, ki s svojimi programi in storitvami pripomorejo k boljši integraciji tujcev,« je prepričana sogovornica.

Podpora države je premajhna

Priliv tujcev/priseljencev seveda pomeni za Občino tudi več logističnih izzivov. Rebčeva našteva vrsto nerešenih vprašanj, od ustreznih in zadostnih prostorov za nastanitve ter  prostora v že tako prenapolnjenih šolah in vrtcih do vključevanja tujih otrok v srednje šole, razumevanja slovenskega jezika in pomanjkanja kadra ter ne nazadnje spremljanja otrok v najbolj občutljivih letih razvoja in zdravstvene oskrbe. Občina bi si vsekakor želela večje podpore države.

»Država je tista, ki določa pravila migracij in integracije. Na žalost pa se dogaja, da država sprejme določene odločitve – kot je na primer vzpostavitev nastanitvenega centra za mladoletnike brez spremstva  – brez predhodne uskladitve z lokalno skupnostjo, na katero  na koncu pade kar precej aktivnosti.«

Vloga Urada za oskrbo in integracijo migrantov

Na Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov zagotavljajo nastanitev, oskrbo in psihosocialno podporo prosilcem za mednarodno zaščito ter vključevanje oseb s priznano mednarodno zaščito v slovensko družbo. »Znotraj Sektorja za sprejem in oskrbo sprejmemo osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, ter zagotovimo njihovo nastanitev v azilnem domu ali eni od njegovih izpostav,« pojasnjuje direktorica urada Katarina Štrukelj.

V azilnem domu izvajajo programe, s katerimi prosilcem zagotavljajo uresničevanje njihovih pravic v skladu z veljavno zakonodajo. Po uspešno zaključenem postopku jim znotraj Sektorja za integracijo nudijo pomoč pri vključevanju v slovensko družbo. »Vsaki osebi s priznanim statusom dodelimo svetovalca za vključevanje, s katerim pripravita osebni integracijski načrt, in zagotovimo nastanitev,« še pravi Štrukljeva. Za hitrejše vključevanje so osebe s priznano mednarodno zaščito upravičene do različnih programov, najpomembnejši je tečaj slovenskega jezika.

Ljudje so takšni, kakršni smo mi

V občino se že desetletja priseljujejo številni tujci iz nekdanjih jugoslovanskih republik tudi zaradi močne vpetosti nekdanje jugoslovanske vojske v naše okolje. Tukaj so si ustvarili družine tudi potomci vojakov in oficirjev bivše JLA. Z vojno v letu 1991 je občina doživela pritok novih beguncev, od katerih jih je veliko ostalo v Postojni, opažajo na Občini.

Skoraj vse srbske družine (pa tudi nekaj muslimanskih) so vključene v Srbsko prosvetno društvo Nikola Tesla, ki (kulturno) dogajanje v občini sooblikuje že dobrih 30 let. Število članov se povečuje, trenutno se vrti okoli 300, pravi predsednik društva Gojko Lazić in spomni na še posebej velik priliv priseljencev z juga v zadnjem obdobju. Večina jih prispe k nam v iskanju zaposlitve z družinami; največ težav pa imajo z iskanjem stanovanj in učenjem slovenskega jezika.

Ljudje poiščejo pomoč tudi v društvu, kjer pomagajo otrokom pri učenju jezika in drugih predmetov, pravi Lazić. Ob tem poudarja poslanstvo njihovega društva: »To je  ohranjanje naše tradicije in običajev ob spoštovanju slovenske zakonodaje in ljudi, ki tukaj živijo. Ne želimo izstopati, ne želimo živeti v nekakšnem »getu«, ampak se želimo vključiti v družbo in sodelovati v njej.« Sogovornik je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom že pred 50 leti. Sodelovanje z Občino ocenjuje kot odlično in pozdravlja možnosti slovenskega šolskega sistema, predvsem dodatne ure slovenskega jezika za otroke tujce. 

Težav z domačini člani društva nimajo. »Ljudje so takšni, kakršni smo mi. To velja tudi za nas. Če se bomo obnašali normalno, bodo tudi drugi normalni.« Gojko Lazić je zadovoljen, da živi v urejeni in varni državi, kot je Slovenija. Prišlekom svetuje, naj se čim prej naučijo jezika, vpišejo otroke v različne dejavnosti in se družijo  z domačini.

Ne želimo izgubiti identitete

Tudi Fahrudin Smajić, imam in vodja Islamske skupnosti Postojna, podpira integracijo, ne pa tudi asimilacije članov skupnosti v družbo. »Z asimilacijo se izgublja nacionalna identiteta, česar si ne želimo,« poudarja. Pomembno pa se mu zdi, da se prišleki naučijo jezika ter  spoštujejo zakone in navade. Svojim članom pri tem pomagajo in jim dajejo občutek, da niso sami in se tukaj počutijo bolj »doma«. Imam poudarja, da njihove navade niso tako zelo drugačne od navad Slovencev.

Skupnost, ki združuje okoli 250 družin s Postojnskega, temelji na verski identiteti. Člani so večinoma Bošnjaki, katerih število v Sloveniji in s tem v postojnski občini se stalno povečuje.  Tudi oni imajo največ težav z učenjem jezika, kar predstavlja določene ovire, opaža Smajić. Pri verouku zato uporabljajo dvojezične učbenike, kar otrokom pomaga pri učenju jezika. Težave otrok v šolah se mu ne zdijo bistvena ovira, saj meni, da jih je s sodelovanjem učiteljev in staršev mogoče razrešiti. 

Tudi Smajić izpostavlja problematiko pomanjkanja stanovanj za priseljence. Islamska skupnost Postojna jim pomaga predvsem z iskanjem in posredovanjem informacij. Odnose s postojnsko Občino ocenjuje kot dobre, stigmatizacije domačinov večinoma ne opažajo. Tudi oblačila muslimank po imamovih opažanjih med ljudmi ne vzbujajo posebne pozornosti.

Mladoletni migranti v Postojni

Najranljivejša skupina migrantov so mladoletniki brez spremstva in zanje veljajo v postopku mednarodne zaščite še posebne procesne garancije. Slovenija je projekt namestitve mladoletnih tujcev začela leta 2016, ko so prve stanovalce sprejeli tudi v SGLŠ Postojna.

Večina otrok je Slovenijo sicer zapustila prej kot v desetih dneh; tisti, ki so ostali, pa so se naučili jezika, obiskovali šole ali se zaposlili. V delo z mladoletniki so (bili) vpeti strokovni delavci zelo različnih profilov, kar je omogočilo in omogoča široko paleto znanja, veščin in spretnosti, ki jih mladoletniki potrebujejo pri vključevanju v evropski način življenja.

»Strogi moramo biti pri navajanju na določena pravila obnašanja, čiščenje, obnašanje v javnosti in na čisto praktične stvari, kot je ločevanje odpadkov,« so povedali zaposleni v projektu. Najtežje je bilo mladim privzgojiti disciplino in točnost.

Večina otrok je prišla iz Afganistana in Pakistana, nekaj iz Sirije, Alžirije, Vietnama in držav srednje Afrike. Vsi mladoletni tujci so bili vključeni v 400-urni program učenja slovenščine. Otroci, ki so ostali v Sloveniji, so pokazali veliko vnemo za uspešno pridobitev ustrezne želene izobrazbe. Tudi domačini so mlade sprejeli z veliko mero strpnosti in solidarnosti, nekateri fantje so se celo zaposlili v postojnskih podjetjih.  

Delo SGLŠ od marca letos nadaljujejo strokovni delavci sprejemnega in nastanitvenega centra za mladoletne begunce na Volaričevi ulici. Mladoletniki brez spremstva prihajajo predvsem iz Maroka, Sirije, Afganistana, Pakistana in Egipta. V Postojni jih je trenutno nastanjenih trinajst, stari so med 11 in 17 let.

Vključevanje ukrajinskih sirot

Marina Rebec izpostavlja pomembno vlogo Občine ob odločitvi Vlade RS, da ukrajinske sirote namesti v Slavini. V zelo kratkem času je skupaj s Civilno zaščito spremenila tamkajšnji kulturni dom v začasni dom otrok. »Velika zahvala gre vsem prebivalcem Slavine, ker so tako toplo sprejeli otroke medse,« poudari strpnost vaščanov Rebčeva. Težave, ki so se pojavile zaradi razlik v strokovnem delu z otroki med Ukrajino in Slovenijo glede skrbi za psihosocialni razvoj, so premostili z zaposlitvijo slovenskega strokovnega osebja in vključitvijo otrok v šolo in vrtec. Ob tem direktorica občinske uprave spomni, da je to za šole in vrtce predstavljalo precejšen organizacijski, prostorski in strokovni zalogaj.

V primeru ukrajinskih sirot (in beguncev) si sicer ne prizadevajo za integracijo, saj naj bi se tujci po ureditvi razmer vrnili v domovino, ob tem poudarja Katarina Štrukelj.

Največ težav zaradi jezika

»Skupno imamo na naši šoli 121 učencev priseljencev, kar predstavlja 14-odstotni delež vseh učencev,« navaja ravnateljica Osnovne šole Antona Globočnika Darija Košir. Ugotavlja, da v zadnjih letih število učencev priseljencev strmo narašča. V letošnjem šolskem letu ima uradni status tujca 40 učencev iz držav nekdanje Jugoslavije. Šolo obiskujejo tudi dva učenca s Slovaške, en učenec iz Turčije in devet ukrajinskih otrok. 

Učenci priseljenci, ki imajo status tujca prvo leto, obiskujejo poleg rednega še dodatni pouk slovenščine. »Vrstniki jih dobro sprejmejo, zato jim je s tem vključevanje v šolo in družbo olajšano,« zatrjuje ravnateljica. Šola povabi tudi starše priseljencev in se z njimi pogovori o morebitnih skrbeh in težavah. Za boljšo komunikacijo s starši iz bolj oddaljenih držav bi potrebovali prevajalca, opozarja Koširjeva.

Tudi na Osnovni šoli Prestranek, ki jo obiskuje 182 otrok, opažajo naraščanje števila otrok priseljencev. Trenutno jih je 31, med njimi pet Ukrajincev. Ravnatelj Goran Uljan potrjuje, da ti učenci v šoli potrebujejo več pomoči in podpore, najprej na področju jezika. »Kasneje pa ugotavljamo, da jim njihovi starši večinoma ne zmorejo nuditi dovolj pomoči in podpore pri delu za šolo. Slovenska šola je namreč zahtevna in terja veliko angažmaja staršev,« še ugotavlja Uljan. Na začetku imajo največ težav pri sporazumevanju, predvsem z albansko govorečimi otroki, kasneje pa s sodelovanjem staršev, saj se ti manj udeležujejo  govorilnih ur in roditeljskih sestankov.

Sistemska pomoč je veliko preskromna, opozarja ravnatelj. Kot zelo učinkovita se je izkazala učna pomoč v popoldanskem času, po pouku. Poleg zaposlene učiteljice jo nudijo tudi štirje prostovoljci.  »Največje težave in stiske doživljajo otroci priseljenci, ki imajo poleg naštetih težav včasih še znižane sposobnosti ali specifične učne težave, na primer disleksijo ali motnje avtističnega spektra. Zanje je sistemsko zelo slabo poskrbljeno,« meni Uljan. Opaža, da so prav ti otroci deležni tudi (občasne) stigmatizacije ostalih učencev.

Vložek mora biti obojestranski

Pretirane stigmatizacije tujcev tudi na Občini ne zaznavajo, a Marina Rebec si ne upa napovedovati, kako bo v prihodnosti. »Ustvarjanje strahu pri domačinih bo zagotovo prineslo negativno konotacijo. K temu močno prispevajo današnja negativna politika do tujcev in drugačnih nasploh, medijska izpostavitev, dogajanje na južnih mejah Slovenije …,« našteva sogovornica. Meni, da je država dolžna vzpostaviti tak sistem migracij in integracije, da bodo tujci dobili priložnost za delo in integracijo, se naučili našega jezika in sprejeli naše kulturne vrednote. Hkrati pa jih morajo  domačini sprejeti z vsemi njihovimi drugačnostmi.

»Domačini morajo čutiti, da zaradi tega procesa niso prikrajšani. Vložek mora biti torej obojestranski, prilagoditve morajo biti na obeh straneh. Ko dobijo domačini občutek, da so zaradi tujcev prikrajšani, nastanejo težave in stigme.«

Projekt MILEstone

Občina je kot edini slovenski partner skupaj z devetimi evropskimi partnerji  na razpisu Interreg Europe pridobila sredstva za nov projekt 'MILEstone'. Njegov namen je vključevanje migrantov – nečlanov Evropske unije na trg dela. V projektu si bodo na participativen način prizadevali nadgraditi obstoječi strateški dokument Program za mlade, napoveduje Marina Rebec. S smernicami, metodami in aktivnostmi bodo mlade migrante vključevali v delovno okolje. Rebčeva spomni na uspešno izvedbo triletnega projekta Arrival Regions. Navezoval se je na področje migrantov in njihovo uspešno integracijo v različna področja. Prepričana je, da bo projekt MILEstone nova priložnost in dobra nadgradnja za delo na tem področju.

Fotografije: Valter Leban in arhiv Srbskega prosvetnega društva Nikola Tesla.

Srbsko prosvetno društvo Nikola Tesla sodeluje tudi na čistilnih akcijah.

Mladoletniki brez spremstva prihajajo iz Maroka, Sirije, Afganistana, Pakistana in Egipta.