Prepih na obisku: Ninnay

Že desetletje lahko sledimo vse večji prepoznavnosti in vzponu naše pevske zvezde Nine Bužanin Simčič pod umetniškim imenom Ninnay. Odlična vokalistka in priljubljena pevka z izjemno širokim glasbenim repertoarjem se je uveljavila tako v domačem kot v širšem slovenskem prostoru. Zapela je na mnogih tekmovanjih in festivalih ter pobirala različne nagrade, predvsem pa vedno glasne aplavze in naklonjenost občinstva. Nazadnje smo jo lahko slišali peti v sklopu slavnostnih prireditev ob postojnskem občinskem prazniku 23. april.
Po duši je najprej rokerica, v obsegu najrazličnejših žanrov pa še veliko več. Že od malih nog je vedela, da bosta glasba in petje njena ljubezen in poslanstvo. V rast in izoblikovanje svojega glasu je vložila veliko vaj, prizadevanj in vztrajnega dela, kar jo vodi k novim podvigom, idejam in ciljem. Nastopa sama ali z glasbenimi zasedbami Aliens, trio Ninnay & The Godfathers in Funktasy; prepeva tudi avtorsko glasbo. Nina je prijetna in umirjena sogovornica, medtem ko na odru vedno zažari v svoji polni prezenci, močni energiji in čustveni neposrednosti. V svoje glasbeno snovanje polaga zorenja svojih premišljevanj in spoznanj o človeku in življenju, radost in odseve svojih doživetij in hotenj.

Glas je edinstven instrument in tako, kot je naš prstni odtis, neponovljiv. V zibel vam je bil položen ta dragoceni glasbeni talent, ki korenini tudi v vaši družini. Kako se je začela vaša glasbena pot?

Glas in z njim glasilke so resnično edinstven aparat. Z enim samim glasom lahko poveš več, kot pove tisoč besed, in zanetiš milijon emocij, in to je tisto, kar je pri petju čudovito. Pri nas se je pelo, odkar pomnim, od tistih klasičnih uspavank do ponarodelih pesmi. Ker sem generacija MTV-ja, se seveda tudi temu nisem izmuznila, vedno je bila v ozadju glasba in tako je še danes. To je bil prvi stik in začetek. Kasneje je to navdušenje zraslo v ljubezen, in kot osnovnošolka sem začela obiskovati šolski pevski zborček in glasbeno šolo. Glasba je bila že globoko zakoreninjena v moje življenje, še predno sem privekala na svet, očetov glas in kitara sta poskrbela za to (smeh). Kasneje, na prehodu v srednjo šolo, sem celo opravila »sprejemni izpit« in si prislužila mesto spremljevalne vokalistke v očetovi skupini Aliens. V njej zasedam častno mesto še danes.

Še kot osnovnošolko vas je pot zanesla na razna pevska tekmovanja in festivale, na katerih ste že pobirali različne nagrade. 13-letni ste zmagali na lokalnem festivalu Šopek pomladnih melodij, na regijskem tekmovanju TEMSIG iz klasičnega petja pa ste dosegli bronasto priznanje. 

Te začetne nagrade so mi dale potrditev, da sem na pravi poti. Nekatere so imele večjo težo kot druge. Spominjam se TEMSIG-a, bila sem edina tekmovalka z nižje glasbene šole; vsi so krepko prednjačili po izobrazbi, nekateri kot člani konservatorija za glasbo, drugi že na akademiji. Takrat je bilo to bronasto priznanje teže diamanta (smeh).

Prvič pa ste na veliki oder stopili leto kasneje, leta 2007, ob praznovanju rojstnega dne Radia 94 v okviru oddaje Rompompom. Se še spomnite vzdušja, ko vas je slišala res neverjetno velika množica obiskovalcev?

To je bil prvi veliki oder, na katerem se stala sama. Pela sem res zahtevno skladbo Spezzacuori Tinkare Kovač. Pogrešam takšno dogajanje v Postojni, kjer bi lahko mladi nadobudni pevci, glasbeniki, pokazali svoj talent. Če danes pomislim, koliko priložnosti sem imela nastopiti, sem res lahko hvaležna za obdobje, v katerem sem odraščala. Danes se zdi, kot da so ostala le še socialna omrežja.

Svoj glas ste torej kalili in šolali že od malih nog. Na tej poti ima posebno mesto tudi zborovsko petje s kar dolgo kilometrino. 

Zborovsko petje je res eno čudovito poglavje. Vsak pevec bi po mojem mnenju najprej moral začeti v zboru, tam se naučiš poslušati sebe in sopevce. Začela sem pri Dekliškem zboru Mavrica in nato nadaljevala pri MePZ Postojna. Obiskali smo ogromno krajev, držav, tekmovanj in bili zelo uspešni. Pri zborih je bilo prvič, da sem se srečala tudi s pravilno tehniko petja. In to mi je res dalo še ogromno znanja za naprej. 

Solopetje pa je drugo posebno poglavje. Svoj glas ste  namreč brusili v različnih zvrsteh – od rocka, popa, bluesa do evergreenov, a cappelle, mestoma tudi jazza …

Z učenjem solopetja sem pričela v srednji šoli, v Glasbeni šoli Postojna pod mentorstvom Helene Maurič Jelovšek, in tudi uspešno zaključila vseh 6 let. Osvojila sem res zelo veliko tehnike klasičnega opernega petja, kar mi je kasneje pri drugih zvrsteh še kako prav prišlo. Nadaljevala sem z izobraževanjem pop petja pri Marti Zore in se udeležila različnih seminarjev vokalnih tehnik pri tujih trenerjih »vocal coaches«. Med najbolj zanimivimi je bil seminar ekstremnih glasov pri Joshui Alamu-ju (svetovno priznanem učitelju petja; med njegovimi učenci je kar nekaj znanih imen: Rita Ora, James Arthur, JP Cooper, Raye …). Pomagal mi je razviti zdrav pristop do mojega značilnega »raskavega« glasu.
Vse te glasbene zvrsti so unikum vsaka zase, in ko začneš prepletati tehnike in stile, se zgodi čarovnija. Glasbo lahko resnično predaš tako, kot jo čutiš sam in ji dodaš svoj pečat, četudi je bila napisana za druge in prepeta že neštetokrat.

Povejte nam nekaj o vseh vaših glasbenih zasedbah.

Začela bom pri Aliensih, pri katerih sem spremljevalna vokalistka. Pri njih se je vse skupaj začelo. Z Aliensi igramo predvsem avtorsko glasbo Alena Mitroviča in Petra Bužanina. Letos nas lahko ujamete na festivalu Poletni utrip Postojna.
S Petrom in Alenom sestavljamo akustični trio Ninnay & The Godfathers, s katerim igramo po celi Sloveniji; pravzaprav je Koroška še edina regija, ki nam je ni uspelo 'osvojiti'. S to zasedbo igramo predvsem priredbe znanih pesmi iz različnih obdobij, od The Beatles do tistih »tafrišnih«.
Na koncu so še moji fantje Funktasy, s katerimi izpeljemo nekaj koncertov na leto projektno. Gre za Janis Joplin tribute band. Z njim se tako stilsko kot glasovno približamo tej neponovljivi pevki. Janis Joplin je moj alter ego. Njena glasba, interpretacija, to je izven meja klasičnega dojemanja glasbe. In če želiš njeno glasbo res dobro interpretirati, jo moraš čutiti s celim telesom. Uživam v preigravanju tega hipijevskega obdobja, glasbe z uporniškim pridihom; glasbe, s katero res nekaj poveš. Tega danes primanjkuje. 

Posebno mesto ima avtorska glasba, ki jo med drugim pišete tudi sami in kdo vse še? Poleg odlične glasbe so enako pomembna besedila, saj sporočajo še nekaj več. 

Moja glasba, besedila, žal, še niso ugledala luč sveta, čeprav se vedno bolj nagibam k temu.  Če kdaj, je ob vsem dogajanju v svetovnem prostoru pravi čas zdaj. Glasbo in besedila mi trenutno piše Alex Volasko, vendar vse, kar počnemo, počnemo skupaj, premišljeno. Za produkcijo poskrbita brata Sarjaš iz studia Art Music Records. Uspešno sodelujemo že štiri leta. Vsi smo perfekcionisti, in vedno čakamo, da skladba dozori in da je »pravi čas« za izdajo. Tako je na primer zadnji singel Krasni novi časi zorel že med časom pandemije covid-a, in ima za seboj posebno zgodbo. Med najbolj strogim zaprtjem, ko je bilo prepovedano prehajanje med občinami in nasploh zadrževanje zunaj po 22. uri, sem jaz (upornica po duši) odromala v Prekmurje posnet skladbo in seveda kršila vse odloke, da sem posnela vokale. No, in če sedaj pomislim za nazaj, res so bili neki »krasni« novi časi. 

Na festivalu FENS ste osvojili 2. mesto z avtorsko skladbo V čolnu za dva. Še danes nam prijetno odzvanja v ušesih, tako kot tudi pesem, čutna balada Nočem tja, s katero ste na Melodijah morja in sonca leta 2022 osvojili nagrado Danila Kocjančiča za obetavno izvajalko.

V čolnu za dva je v celoti delo Alena Mitrovića, ki me je na festivalu tudi spremljal na kitari; pridružila se mi je še vrhunska pianistka Eva Švent. Festival FENS se je odvijal v prečudoviti Taverni v Kopru in zame je bila to dobra popotnica za priprave na večji festival, kot so Melodije morja in sonca, da dobiš malce občutka, kako stvari potekajo. In šest let kasneje so se mi otroške sanje uresničile. Stati na tem kultnem odru Avditorija in biti del te velike zgodbe je res čudovita izkušnja. Prejeti kipec kot nek popoln »neznanec« med vso smetano slovenske glasbene estrade je še toliko bolj neprecenljivo. Če zdaj pomislim za nazaj, so bile najtežje priprave. Ali naj imam plesalce poleg, kakšna naj bo obleka, pa ličenje, … ja, ženske kompliciramo. Ampak na koncu sem se odločila za minimalizem in dala poudarek na nastop in interpretacijo. Strokovna žirija je prepoznala kvaliteto in ljudje tudi, naslednji dan je telefon skoraj pregorel.

Zdaj, ko ste že uveljavljena pevka na širši slovenski glasbeni sceni, je samo še vprašanje, kdaj boste skočili preko meja. Za seboj ste v zadnjih dveh letih namreč pustili tudi več singlov in videospota.

Priznam, želja po tujini v meni gori. Vendar mislim, da sama na ta veliki korak še nisem pripravljena. Glasbeno tržišče je neizprosno. Slovenski kotel je majhen, kako je šele, ko enkrat zaplavaš v tujem. Verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom in ko se zgodijo … 

Postojna že od nekdaj slovi kot festivalsko in rokersko mesto. In ravno se je zaključila odmevna razstava Zgodovina rocka na Postojnskem, v kateri seveda najdemo tudi vaše ime. 

Avtor Tine Kaluža je s to razstavo res dvignil pojem »postojnskega rocka« na povsem drug nivo. Ni več samo besed o visokih pumicah, usnjenih jaknah in dolgih laseh, to je zdaj muzejska zbirka, na veke za vekomaj. In ja, med ustvarjalci novejšega obdobja sem del te zgodbe tudi sama. To ima še posebej lep pridih, ker sem tudi velika ljubiteljica te glasbe.

Vaše poklicno poslanstvo pa je navidezno popolnoma drugačno, izbrali ste optiko.

Drži. Vid in glasba sta po moje kar prepletena. Vid in sluh sta osnovni čutili, ki nam barvata svet. In jaz prepletam oboje. Pri nas doma ni izgovorov, da se niti ne vidi niti ne sliši. 

Kaj vse nastaja v tem obdobju in kakšni so načrti za prihodnost? Menda pridno snujete svoj prvi samostojni album, ki bo izšel jeseni. 

Ravnokar smo posneli novo skladbo, katere izid bo v kratkem. Skladb se je v mojem solo ustvarjalnem obdobju nabralo že dovolj, tako da lahko končno začnem govoriti o samostojnem ploščku. Ni vedno vse odvisno od nas samih, vsekakor pa bomo o njegovi izdaji obvestili. Letošnje poletje bo spet pestro, koncertna sezona se je začela. Naš koledar je že kar zapolnjen,  in če ne drugje, se ujamemo na Poletnem utripu v Postojni.