Prepih na obisku: Cveto Kravanja

Cveto Kravanja

besedilo: Ester Fidel

Vsi, ki so kadarkoli sodelovali s Cvetom Kravanjo, izpostavijo med njegovimi odlikami odgovornost, predanost, preudarnost in vztrajnost. Ob prepričevanju za Prepihov intervju pa je bila na preizkušnji tudi moja vztrajnost. Človek, ki spoštovanje vzbuja že s svojo osebnostjo in karizmo, skromno pove, da je njegova poklicna pot nekajkrat zavila v določeno smer po pomoti; da je naredil lepo karierno pot v Slovenski vojski, večjo od svojih sposobnosti. Toda rezultati njegovega dela v času priprav na osamosvojitev Slovenije in osamosvojitvene vojne, nato kot enega od vodstvenih pripadnikov Slovenske vojske in zadnjih devet let kot poveljnika občinskega štaba Civilne zaščite, izpisujejo drugačno zgodbo. V tej ni »pomote«; to je zgodba o njegovi predanosti in o njegovem nesebičnem delovanju na področju obrambe, zaščite in reševanja. Družbeno vrednost njegovega delovanja potrjujejo tudi  številna priznanja in nagrade, čeprav se o njih noče pogovarjati. Leta 2022 je prejel še naziv častni občan za življenjsko delo na področju obrambe, zaščite in reševanja. Kot največjo vrednost njegovega delovanja pa si upam izpostaviti dejstvo, da je Civilna zaščita zaupanja vredna organizacija zato, ker jo poosebljajo ljudje, kot je Cveto Kravanja.

Poveljevanje občinskega štaba Civilne zaščite ste prevzeli po upokojitvi. Ste bili že prej dejavni v tej organizaciji?

Ne, večji del poklicne poti sem bil v Slovenski vojski. V letu 2014, ko je bil del Slovenije, predvsem pa občina Postojna v oklepu žleda, sem bil kot častnik za povezavo med Slovensko vojsko in Izpostavo RS za zaščito in reševanje Postojna v stikih z mnogimi organizacijami. Kmalu zatem sem se upokojil. Novoizvoljeni župan Igor Marentič mi je na začetku leta 2015 predlagal, da prevzamem vodenje Občinskega štaba Civilne zaščite Občine Postojna. »Opremljen« s proti argumenti sem se odpravil na Občino. Priznati moram, da je župan pritisnil na pravo struno in me prepričal, da sem prevzel funkcijo občinskega poveljnika. Nekaj izkušenj z vodenjem hierarhičnih  organizacij sem imel, za razumevanje tega dela me je konec koncev država izobraževala. Tako sem po devetih letih še vedno tu in še vedno se nadejam, da čim prej dobim naslednika. Dobro bi bilo, če bi bil kdo iz vrst društev, ki delajo v sistemu zaščite, ali celo iz občinske uprave. 

Od žleda dalje se zdi, kot da si krize, v katerih je pomen zaščite in reševanja izrazito izpostavljen, kar sledijo.

Drži. V obdobju, ko je naše kraje prizadel žled, sem bil sicer še zaposlen v Slovenski vojski in sem bil neke vrste vezni člen med vojsko in drugimi organizacijami, po upokojitvi sem se z nesrečami in zdravstveno krizo soočal na občinski ravni v okviru civilne zaščite. Vranični prisad v Šmihelu je sicer zvenel kot neka grožnja med širšim prebivalstvom, a za nas je imel kar pomembno lekcijo. Med večjimi prometnimi nesrečami so bile »tri masovke« na avtocesti, seveda kovidna kriza … 

Civilna zaščita je ena od organizacij, ki uživa veliko zaupanje ljudi. Domnevam, da je to lepa nagrada za vse pripadnike in spodbuda, da ne morete kar zamahniti z roko in se odmakniti.

Res je, zaupanje ljudi se povečuje. V zadnjih letih so si kovid in naravne nesreče podajale roko, tako da je bil pomen organizirane pomoči in prostovoljstva še bolj izrazit. Ljudje se tega očitno zavedajo. Mi pa se zavedamo, da imamo priložnosti za izboljšave, saj nam vsaka kriza prinese kakšno novo lekcijo. Zaupanje ljudi je vsekakor spodbuda in hkrati odgovornost, vendar opozarjam, da je čas za mlajšega naslednika, saj se mi leta že kar nabirajo. Z veseljem bi ga uvajal in mu stal ob strani. Res pa je, da funkcija poveljnika občinskega štaba ni poklicna, je prostovoljna, in se zanjo ljudje ne grebejo.

Katere vaše lastnosti največ odtehtajo?

Strpnost, pripravljenost na sodelovanje in vključevanje. Najbrž malo pripomore tudi to, da sem po naravi umirjen. V svoji poklicni vojaški karieri sem le dvakrat povzdignil glas in takrat so sodelavci menda pomislili, da se mi je zmešalo (smeh).

Imate v občinski civilni zaščiti in organizacijah, ki jih povezujete, ustrezne pogoje za delo? Koliko ljudi se lahko strne, ko je treba skočiti na pomoč?

Župan postavlja skrb za varnost in zaščito ljudi in premoženja visoko na prioritetno lestvico. To odraža tudi obseg sredstev, ki jih Občina namenja za delovanje organizacij s področja zaščite in reševanja. Po drugi strani pa so v zadnjih 20 letih društva, čeprav delujejo na prostovoljni ravni, dokaj profesionalna. Veliko pozornosti se namenja tudi izobraževanjem in usposabljanjem, vajam z različnimi simulacijami, na primer množične nesreče.

V občinskem štabu smo se zdaj lotili priprave kataloga zmogljivosti civilne zaščite. Operativnih je okrog 350 ljudi. Društva imajo seveda veliko več članov, a ne moremo računati na vse, upoštevati moramo starostno strukturo, selitve, odsotnost zaradi študija … Med kovidno krizo se je izkazalo, da je Mladinski center Postojna kot koordinator takoj imel na seznamu 110 prostovoljcev, ki so bili pripravljeni pomagati. Skratka, če vključimo prostovoljce, je za pomoč pripravljenih veliko ljudi. Reševalni sestavi imajo marsikje težave s podmladkom, a v naših društvih je po zaslugi dobrega dela z otroki in mladostniki zagotovljena kontinuiteta.

Ste bili v svoji aktivni poklicni dobi vsa leta zaposleni v Slovenski vojski?

Ne. Najprej sem deset let delal v gospodarstvu. Nekaj zadev se je v mojem življenju zgodilo po pomoti. Vpisal sem se na srednjo ekonomsko šolo misleč, da so pri predmetu knjigovodstvo v ospredju knjige (smeh). Kot mulc sem namreč rad bral. Štipendijo sem dobil pri podjetju Iskra Avtoelektrika Nova Gorica, v katerem so imeli zelo razdelan sistem kariernega razvoja ljudi. Pri izbiri študija ekonomije so me omejili na mariborsko fakulteto, ker je bila ta močno povezana s podjetji. Kadrovska politika Iskre Avtoelektrike je tudi narekovala, da sem moral po dveh zaključenih letnikih zaključiti študij na višji šoli, čeprav sem želel univerzitetno izobrazbo. Zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženega kadra so mi takoj ponudili delovno mesto vodje komerciale in ključe trisobnega stanovanja. Te službe nisem sprejel, štipendijo sem vrnil. Sicer pa sem se v tistem času poročil in se preselil v Postojno. Zaposlil sem se na Nanosu oziroma Mercatorju ter kasneje na Livu, kjer sem bil zadolžen za sejemske predstavitve in marketing. Leta 1987 me je zaneslo v druge vode – v teritorialno obrambo v Postojni. Za časa služenja vojaške obveznosti sem bil namreč v šoli za rezervne oficirje, zato so me videli kot potencial. Od tam sem po osamosvojitvi pot nadaljeval v Slovenski vojski, kjer sem naredil boljšo kariero, kot sem sposoben. Bil sem na različnih funkcijah, leta 2005 sem dobil čin polkovnika, poklicno pot pa končal kot načelnik logistike na generalštabu Slovenske vojske.

No, viri ovržejo vašo skromnost in izpostavijo vaše vodstvene sposobnosti, nenehno izobraževanje, tudi mednarodno misijo KFOR na Kosovu.

Ob delu sem res diplomiral iz obramboslovja, nenehna izobraževanja pa so itak nujna, da gre človek lahko s časom naprej.  Misija na Kosovu je bila posebna izkušnja, saj je mednarodno okolje še bolj zahtevno v smislu organizacije, koordinacije in informiranja. Poveljnik baze je bil italijanski general in v času njegove odsotnosti sem bil kot njegov namestnik pred 3500-člansko skupino pripadnikov vojsk različnih držav.

V teh primerih je bila vaša izpostavljenost velika. Ampak zdi se, da se nočete izpostavljati, da skromno ostajate v ozadju.

Ko sem v funkciji, je jasno, da moram delegirati naloge. Naprej stopim, ko služba tako zahteva, to je čisti profesionalizem. S tem nimam težav. Sicer pa na osebni ravni ne čutim potrebe, da bi se »ven metal« v javnosti ali v družbi prijateljev.

Dotakniva se še vaše vloge v pripravah na osamosvojitveno vojno. Tega nikoli ne poudarjate kot zaslugo.

V manevrsko strukturo narodne zaščite sem bil vključen že oktobra leta 1990; to je bila skupina, ki je pripravljala pogoje za osamosvojitev. V njej sem bil namestnik načelnika manevrske strukture za notranjsko pokrajino. Štab smo imeli na Kolodvorski ulici in bili pod budnim očesom pripadnikov JLA. Spomnim se, kako smo v sindikalno kamp prikolico pod pretvezo, da jo čistimo in zračimo, naložili okrog 100 kosov orožja in ga odpeljali. Nekajkrat je bilo ozračje precej napeto, vendar se je vse srečno izteklo. Kasneje smo se preselili v gasilski dom, med vojno pa smo imeli štab na Jurščah.

Seveda sem na ta »osamosvojitveni« del ponosen, a naredil sem le tisto, kar so od mene pričakovali. Imel sem srečo, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Zagotovo bi se marsikdo obnesel še boljše.

Ampak kljub vsej karieri v vojski baje niste ljubitelj orožja.

Na enem od komunikacijskih treningov sem na vprašanje, kako sem pristal v vojski, odgovoril, da po pomoti, ker ne maram orožja (smeh). Orožje znam uporabljati, znal bi se braniti, nočem pa razmišljati,  kako bi bilo, če bi moral ustreliti človeka.

Razčistiva še vaše »poreklo«. Ste Postojnčan?

Čeprav sem priseljenec, se počutim Postojnčana, saj sem tu preživel večji del življenja. Po rodu sem z Bovškega. Živeli smo v več krajih v Posočju in na Krasu, zaradi narave očetove službe smo se namreč veliko selili, šolal pa sem se v Novi Gorici in Mariboru. Po moji upokojitvi in osamosvojitvi otrok sva se z ženo preselila iz Postojne v Orehek. V hiši na robu te vasice s pestrim kulturnim in družabnim utripom sva se dobro udomačila. Življenje v Orehku je prijetno.

Kaj pa vam prinaša zadovoljstvo v prostem času?

Rad hodim, občasno kolesarim. V zadnjem času postajam boljši opazovalec, v naravi imam bolj odprte oči za njeno lepoto. Rad imam glasbo, poslušam predvsem jazz, blues, eksperimentalni rock, občasno grem na kakšen koncert. Včasih sem jih obiskoval bolj pogosto. Veliko bolj postajam pozoren na besedila in po tej plati tudi bolj zahteven. Berem publicistiko, tudi strokovne članke pa nekaj knjig na leto. V otroštvu sem bil strasten bralec, navdušenje pa sem popivnal pri starih starših v Lepeni, kjer sem preživljal počitnice. Stara starša nista bila izobražena, a sta bila vneta bralca, do knjig sta imela poseben odnos. Še zdaj se spomnim njune zbirke knjig iz Mohorjeve družbe.