Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Posega iz Stran

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Posega iz Stran

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv družine Posega

Družina Posega iz Stran ima postavljeno domačijo čisto ob cerkvi sv. Križa, pred katero stojita znameniti tisi, zaščiteni kot naravni spomenik. Kdaj so se prvi predniki Posegovih nastanili v tej visoko ležeči vasici, ni znano. Domneva se, da ima domačija zametke skupaj s cerkvijo, ki je uradno prvič omenjena leta 1665. Predniki izvirajo iz Furlanije, o zgodovini rodbine Špnčkovih, kot se ji reče po domače, pa nam je nekaj zgodb zaupal Špnčkov Jože, Jožef Posega. Starejših fotografij pri hiši ni veliko, saj je domačija večkrat pogorela.

Hišno ime nam pove, da je bil začetnik rodu pomemben vaščan, nekakšen predstavnik ali župan, njegovih potomcev pa se je prijela pomanjševalnica, torej Špnčkovi. Janez Posega, prvi uradno zabeležen Špnčk, je bil rojen leta 1743. Njegova žena Ana Brezec je bila domačinka. Znano je, da sta imela sina Simona, rojenega 1766 in poročenega z vaščanko Notburgo Brezec. Prevzemnik domačije, njun sin Matija, rojen 1790, je za nevesto izbral štiri leta mlajšo Marijo Gržina z Velikega Ubeljskega. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, dva sinova (Matija in Tomaž) sta umrla mlada. Kmetijo je prevzel sin Jožef, letnik 1826. Imel je še tri sestre – Uršulo, Ivano in Marijo. Žena Barbara Premrl, Rihtarjeva, je bila prva soseda, kar se je poznalo pri združevanju skupnih kmetijskih površin, saj sta poglavitno dejavnost za preživetje predstavljala kmetijstvo in gozdarstvo. Med tremi sinovi je kmetijo prevzel Matevž, rojen 1855. Imel je še brata Antona in Janeza ter sestri Ivano in Katarino. Matevž se je precej zadolžil, da je lahko obnovil kmetijo. Ta je namreč leta 1913 zaradi udara strele skoraj v celoti pogorela. V naslednji generaciji, ki je doživela obe veliki vojni, je Matevževa žena Marija Kljun iz Hruševja poleg hčerke Marije rodila leta 1896 sina Luko, očeta našega pripovedovalca Jožeta Posege. Hčerki Ana in Neža sta umrli v prvem letu starosti. Hčerka Marija se je poročila v Kazlje k družini Zlobec in je imela dva otroka. Jožetov stari oče, Luka Posega, je stopil v zakon z vaščanko, Nežnarjevo Viktorijo, rojeno in poročeno Posega, ki je imela tri sestre in brata Antona. Ko je bila mama Viktorija prvič noseča, je v sedmem mesecu padla po stopnicah kašče, dvojčka Franc in Viktor sta umrla dan po porodu. Leta 1937 se jima je rodil sin Jožef, naslednje leto še Edo. Oče Luka je tekoče govoril nemški jezik, saj je bil štiri leta vojak v avstro-ogrski vojski. Znanje jezika mu je leta 1943 še kako pomagalo pri pregovarjanju nemškega komandanta, da niso požgali celotne vasi in domače hiše. Ob vdoru v hišo so z vhodnimi vrati tako udarili v šestletnega Jožka, da so ga morali oživljati. Nemci so takrat v njihovi hiši celo noč popivali, razbijali porcelan in vse kozarce, tako da so ob jutru vsi pili iz enega.

Špnčkovo domačijo so večkrat uničili ognjeni zublji. Leta 1913 je ob udaru strele zgorelo več hiš v vasi z gospodarskimi poslopji vred. Vse so bile krite s slamo. Nekaj primerkov zadolžnic, ki so bile nujno potrebne za obnovo, še hranijo med starimi dokumenti. Domačija je pogorela še leta 1920 in 1931, skupaj s še drugimi 14 hišami v Stranah. Požar je bil podtaknjen, v ozadju pa so bile zavarovalne premije. Kar 4 leta in 8 mesecev so živeli v kašči, preden so usposobili pogorelo domačo hišo.

Brat mame Viktorije, Anton Posega, je bil med prvimi člani podtalnega domoljubnega gibanja TIGR. Kot obveščevalec in dobavitelj orožja je bil trn v peti italijanskim oblastem. Zajeli so ga s pomočjo ovaduha, obsojen je bil na 20 let zapora. Po 14 letih menjavanja zaporov v južni Italiji ter mučenju in pretepanju v njih se je ob njenem razpadu v slabem fizičnem stanju vrnil domov in se takoj povezal s partizani. Zanje je iz Trsta tihotapil razno tehnično opremo. Kot nasprotnika komunizma in vizionarja so ga tudi partizani skušali likvidirati. Zajeli so ga Nemci in ga zaprli v tržaški zapor Coroneo. Od tam  je uspel poslati domov svojim domačim še zadnje pretresljivo poslovilno pismo. Še danes je skrbno shranjeno med družinskimi spomini. Prepeljali so ga v taborišče Dachau, kjer je umrl leta 1944.

Jože in Edo sta hodila po vojni v šolo na Veliko Ubeljsko. Leto starejši Jožko je imel boljše ocene, zato ga je mama vpisala v postojnsko gimnazijo, vendar je že prvi dan pobegnil domov. Kot je povedal, je v Malih Brdih samo čez ramo uzrl Nanos in že je bil nazaj v domačih Stranah. Mama Viktorija ga je vpisala še naslednji dve leti. Ker se je prigoda ponovila, je gimnazijo dokončal brat Edo. Kot kemijski inženir si je našel nov dom v Ljubljani skupaj z ženo Dragico iz Litije. Imata dva otroka. Jože je kot  zadovoljen gospodar ostal  ob cerkvi sv. Križa in si našel ženo v bližnjih  Ogradah. Z Majdo Suša sta povila 4 otroke, poleg sina Boštjana še hčerke Mileno, Anico in Vido. Slednja je na žalost umrla pri štirih letih. Jože, zelo aktiven na več področjih, si je kar sam naložil na rame poslanstvo skrbnika cerkve sv. Križa. Skozi vsa leta je sodeloval pri obnovi , še vedno pa z veseljem odpre cerkvena vrata popotnikom Jakobove in pohodniške transverzale in jim pove nekaj besed o zgradbi in tisah. Skrbi tudi za cerkev sv. Brica. Ta je zato tako finančno kot organizacijsko v skrbnih rokah.

Sin Majde in Jožeta, Boštjan, je že leta gospodar na domačiji. Skupaj z ženo Marjetko in tremi otroki pripravljata sina Filipa na vlogo glavnega Špnčka na kmetiji. Stari ata Jože pa mu daje še zadnje modre nasvete in  mu zaupa  še kakšno staro, prezrto zgodbo.

Fotografije iz albuma družine Posega prelistajbe v spodnji fotogaleriji.