Prepih na obisku: Pia de Paulis Debevec

Prepihova rubrika: Na obisku

Pia de Paulis Debevec

Besedilo: Polona Škodič

Postojnčanko Pio de Paulis Debevec opredeljujeta zanimiva življenjska in bogata poklicna pot. Vrsto let je bila ravnateljica Osnovne šole Miroslava Vilharja, mnogi jo poznajo tudi kot dolgoletno pevko in predsednico Mešanega pevskega zbora Postojna, sicer pa vzgoji, izobraževanju in kulturi zapisano snovalko in strokovno delavko, ustvarjalno vpeto v najrazličnejše vsebine znotraj in izven občinskih meja. Po izobrazbi je profesorica pedagogike in sociologije. Poklicna pot jo je vodila na različna delovna mesta, tudi v knjižničarstvo in nazadnje na področje svetovalnega dela. V najstniških letih je bila odlična sprinterka, v življenju pa je tekačica na dolge proge – premišljena, vztrajna, zelo sistematična in odgovorna. Vedno sta jo gnali želja in namera po napredku, po nadaljnjih idejah in vizijah, ki jih je treba v skupno dobrobit tudi uresničevati. Prijetna sogovornica, umirjene narave je hkrati živahna in energična v delovanju. Povezovalka vedrega duha, z jasnim uvidom, delavna in topla prijateljska osebnost. V svojih dejanjih je pokončna in smela, z velikim čutom za sočloveka, mladež in skupnost. Spretna je z besedo, zelo potrpežljiva, a kadar je dovolj, da vedeti. Njeni najvišji vrednoti sta spoštovanje in vodilo pravičnosti – vse in vsem ob svojem času, kot je prav.

Še vedno nam v ušesih odzvanja »Pesem je ljubezen« – naslovni slogan in doživet slavnostni koncert ob 40-letnici MePZ. To je bil gotovo velik zalogaj, katerega niti ste kot predsednica trdno držali in spletali do zadnjega.

Aktivnosti ob obletnici zbora smo začeli konkretizirati v začetku tega leta. Nemogoče je prešteti vse telefonske klice, elektronska sporočila, dopise … in ure, opravljene za vse to in za pisanje dveh knjižic, sodelovanje z oblikovalci in s tiskarnama, za snovanje in pisanje scenarija, veznega besedila … Zadnja dva meseca pred koncertom ter izdajo CD-ja in publikacije so bile moje noči zelo kratke.

V jubilejni knjižici ste med drugim zapisali, da vas ob obletnici z velikim veseljem in ponosom navdaja vse, kar ste v tem času naredili, dosegli in doživeli skupaj in z vsemi petimi zborovodji. Pa vedno ni bilo lahko in preprosto – niti po pevski niti po vodstveni plati.

Običajno vidimo le končni rezultat: dober koncert, dosežek na tekmovanju, uspešno gostovanje … V to pa je treba vložiti veliko volje, truda in vaj. Včasih moraš gladiti trenja, uskladiti različne poglede, spodbujati, kljub omejenim kadrovskim in finančnim možnostim zagotoviti izvedbo programa. In biti pripravljen zamenjati prioritete in sklepati kompromise. Tudi v lastni družini – in z njeno veliko podporo. Brez te nikakor ne bi šlo.

Kljub poklicnim delovnim obveznostim že 23 let trdno držite v svojih rokah predsedniške vajeti MePZ. Že razmišljate o prihodnji sezoni in mogoče o tem, kako bi ohranili in pomladili pevske vrste?

Z vodenjem društva na takem nivoju in s toliko aktivnostmi ni malo dela, zato so moje ostale prostočasne dejavnosti podrejene zborovskim, in večkrat se moram kateri tudi odreči.

Za prihodnjo sezono je program okvirno že začrtan. Upam, da ostane zasedba vsaj enaka, tako da omogoči delo na zahtevnejšem nivoju. Odlivu pevcev, ki se dogaja zadnjih deset let, botrujejo različni razlogi, vendar pa bo treba v nadalje nujno privabiti v naše vrste mlajše pevce, če želimo zbor ohraniti in ga razvijati. Žal v našem okolju ni kontinuitete prehajanja od otroških preko mladinskih v odrasle zbore, kot je to ponekod običajno.

Vaše družinske korenine so zanimive tako po materini kot po očetovi strani. V naši rubriki Ohranjene podobe smo januarja 2021 lahko prebrali marsikaj zanimivega o družini Rupnik iz Landola. Ste od koga podedovali pevski talent?

Moj dekliški priimek pove, da del mojih korenin ni slovenski. Stari mami sta izvirali iz Slavinj in Landola, oba stara očeta pa sta bila Italijana – De Paulis iz Trsta in Leoni iz Padove. Službovala sta v naših krajih, ker so bili takrat del Italije. Tu sta spoznala bodoči ženi in si ustvarila družini. Talent za glasbo pa sem gotovo podedovala po očetu, saj je bil samouk na frajtonarici in pevec.

Že v srednješolskih letih sta bili vaši ljubezni šport in kultura. Tako ste bili perspektivna sprinterka, tudi prejemnica medalj na takratni republiški ravni. Sta tudi vaši hčerki nekaj tega podedovali?

Ljubezen do kulture se je rodila že v otroštvu, na različnih področjih sem jo razvijala v dijaških letih in jo ohranila vse do danes. Pri športu nisem bila tako vztrajna. Z atletiko sem se ukvarjala približno pet let – do sredine gimnazije. Za tisti čas in razmere sem dosegla nekaj dobrih rezultatov in uvrstitev.

Hčeri nista predani kulturi, vendar si ogledata kakšno predstavo in na moje veselje obiščeta koncert našega zbora. Včasih se sprašujem, ali nisem morda s svojo veliko kulturno zagnanostjo dosegla pri njiju ravno nasproten  učinek od želenega.

Sicer pa je Kaja že več kot petnajst let aktivna atletinja, z vrsto odličnih rezultatov v sprintu. Nuša je že zaposlena in rada vzame v roke knjigo, v zadnjih letih pa je odkrila tudi veselje do vrtnarjenja in rož. Bogastvo je v raznolikosti in prav je, da vsakemu prepustimo izbiro in svojo pot.

Ste ljubiteljica lepe slovenske besede in jo negujete na mnogo načinov – eden od teh je strast do branja, nič manj pa ljubezen do gledališča, opere in baleta … skratka uživanje sedmerih umetnosti.

Lepota, ki jo ob vsem tem doživljam, me zelo napolnjuje, vendar si zaradi zborovskih obveznosti bolj poredko ogledam predstave. Branje pride na vrsto predvsem med dopustom, ko lahko brez slabe vesti berem tudi ves dan. Poleg petja pa imam rada tudi ples in potovanja, in upam, da si bom lahko vzela več časa tudi za to.

Poklicno pot ste začeli leta 1990 na OŠ Miroslava Vilharja, kjer ste bili zaposleni do konca leta 2018. Tam ste bili učiteljica, pomočnica ravnatelja, tri mandate (od 2001 do 2016) tudi uspešna ravnateljica. Šola je v tem obdobju doživljala mnoge spremembe, uvajala nove vsebine in posodobitve. Širila se je tudi prostorsko. Ko se ozrete nazaj, na kaj ste posebej ponosni?

V vodstvu šole sem bila skupaj dvaindvajset let. Delo sem opravljala z veseljem, čeprav je bilo zahtevno in polno izzivov. Ponosna sem na to, da je imela šola ugled in je bila aktivno vpeta v domači kraj.

Od prostorskih pridobitev so pomembne izgradnje drugega prizidka v Postojni, prvega prizidka pri podružnici v Hruševju in pred zaključkom ravnateljevanja še dvigala na matični šoli, ki je povezalo vseh šest etaž. Med vsebinskimi novostmi bi izpostavila uvedbo podaljšanega bivanja v Hruševju, saj je po mojem mnenju takrat ohranilo podružnico, in 6-letno uvajanje devetletke v vseh treh programih – v rednem, z nižjim izobrazbenim standardom in v posebnem, tako imenovanem OVI programu. Prvič smo se vključili v mednarodni Comenius program in izvedli prvi inovacijski projekt.

S ponosom se spominjam odličnih dosežkov učencev, programa športnih oddelkov in bogate kulturne dejavnosti, za katero smo dvakrat prejeli naziv »Kulturna šola« … pa desetih »Šopkov pomladnih melodij«, edinstvene prireditve, na kateri so ob spremljavi ansambla v živo nastopili pevski talenti od Ilirske Bistrice do Cerknice, ter nepozabnih šolskih proslav in prireditev, na katerih so blesteli učenci iz vseh treh programov.

V spremembe in novosti sem vstopala premišljeno. Mislim, da sem znala povezati kolektiv in sodelavce motivirati tudi v letih, ko ni bilo izplačil delovne uspešnosti. Trudila sem se biti prva med enakimi, imeti do vseh zaposlenih enak odnos in iskreno izkazati empatijo, ko je bilo treba. Pri delu in v odnosih nisem igrala na karto všečnosti.

Izpeljali ste precej zahtevnih projektov, čeprav časi niso bili vedno naklonjeni. Ali katere od idej niste uspeli uresničiti?

V zadnjem letu ravnateljevanja sem razmišljala o odprtju oddelka za otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju v Cerknici, saj se jih je kar veliko vozilo do šole v Postojno tudi po uro in pol. Imela sem tudi idejo, da bi ob dograditvi podružnične šole v Hruševju tam izvajali program od 1. do 9. razreda, in bi s tem razbremenili pretesno matično šolo. Ideja o odprtju OVI oddelka v Cerknici me je verjetno stala četrtega mandata, a verjamem, da se vse v življenju zgodi z namenom.

Po 28 letih ste se odločili za prelomni korak in se zaposlili v ljubljanskem vrtcu Viški Gaj v svetovalni službi. Kot pravite, navkljub vsakodnevnim vožnjam opravljate svoj osnovni poklic z zadovoljstvom.

Ko sem začutila, da za delo na mojem novem delovnem mestu v šolski knjižnici nimam podpore vodstva in da me odnosi utesnjujejo, je dozorela odločitev za spremembo. Namenoma sem spremenila tudi kraj dela in za sabo pustila vse »zgodbe«. Ko to razčistiš pri sebi, tudi vožnja v Ljubljano in nazaj ne predstavlja težave. Tega koraka doslej nisem obžalovala.                                                

Pri svetovalnem delu se ukvarjam predvsem s težavami otrok in z reševanjem teh. Opažamo veliko govorno-jezikovnih težav, zaostankov v gibalnem razvoju, veliko je nemirnih otrok s težavami v koncentraciji ...  Z zgodnjo obravnavo in s strokovno pomočjo lahko že zgodaj pomagamo otrokom. Ob tem, da nam zakonodaja omogoča veliko, pa prevečkrat naletimo na prepreke pri starših, ki težave minimalizirajo in ne soglašajo z izvajanjem pomoči. Po drugi strani primanjkuje za njeno izvajanje ustreznega kadra.

Smo v napornem in zahtevnem času, ko so na preizkušnji vrednote in odnosi. Danes ni lahko biti starš, otrok, učenec, mladostnik, učitelj …

Žal prevečkrat izgubljamo pravo usmeritev in okvirje, zato je težje odraščati in živeti v skupnosti. Vrednote s svojim življenjem in zgledom prenašamo starejši na mlajše generacije. Med drugim je nujno, da starši svojim otrokom spet postanejo starši in jim znajo postaviti tudi zdrave meje. Zame je uspeh vzgojiti otroka v delavno in odgovorno osebo, ki izkazuje pristno spoštovanje do sočloveka, avtoritete in okolja. Vesela sem, da je nama z možem to uspelo pri najinih hčerah in to je zame najpomembnejši življenjski dosežek.