Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Klemenc iz Rakitnika
Prepihova rubrika: Ohranjene podobe
Iz fotoalbuma družine Klemenc iz Rakitnika
besedilo: Marino Samsa
fotografije: arhiv družine Klemenc
Ko na vhodu v vas Rakitnik ob cerkvici prečkamo potok Stržen, takoj za ovinkom opazimo mogočno domačijo, zgrajeno v furlanskem slogu, z bogato obdelanim glavnim polkrožnim portalom, nadkritim s profilirano preklado. V času svojega nastanka je bilo ostrešje sestavljeno iz treh ločenih streh. Za dvoriščem stoji obsežno gospodarsko poslopje, tudi s kamnitim portalom. Kolikor smo lahko izsledili, se je tam pred štirimi stoletji začela zgodba Klemenceve družine. Krajšo družinsko zgodovino sta bila pripravljena obelodaniti Zora Marija Klemenc in njen sin Aleš.
Danes gospodarsko poslopje je bila nekdaj prvotna hiša (Rakitnik 23), zgrajena (kot je zabeleženo) leta 1757. Skoraj zagotovo jo je postavil Jožef Klemenc (rojen leta 1727). Njegov sin Janez se je leta 1798 poročil s Terezijo Obersnu iz Divače. Klemenceva domačija je bila v tistih časih že pomembna furmanska postaja in gostilna. Janez je leta 1818 zgradil novo, že omenjeno imenitno hišo, v kateri je raslo tudi njunih šest otrok. Sin Anton je za ženo vzel Marijo Umek iz Lokev na Krasu in si v Rakitniku postavil novo hišo, hčerka Ivana je vzela Vremčevga Jakoba Vadnjala, krojača. Imela sta sedem otrok. Domačijo je prevzel sin Franc, rojen leta 1815. Poleg »oštarije« so Klemencevi posedovali veliko kmetijskih površin, menda kar 45 hektarjev. Verjetno so jih s prisluženim denarjem dokupovali. Za obdelovanje polja in oskrbo živine, krav, konj, prašičev, kokoši in ostalih živali so poleg pomoči »žlahte« in sosedov zagotovo najemali pomožne delavce. V dobri gostilni ni smelo manjkati obilne gostilniške ponudbe. K dobremu poslovanju je s povečanim obiskom priložnostnih gostov in delavcev pripomogla gradnja železnice. Franc se je poročil z Marijo Lucijo Debevec iz Slavine. Imela sta 6 otrok. Domačijo je prevzel sin Janez (rojen 1847). Poročil se je z Marijo Žitnik iz Borovnice in v zakonu se jima je rodilo 8 otrok. Marija je umrla mlada, že pri 37-ih letih. Janez je z drugo ženo, Antonijo Kovač, Lipcovo iz Postojne, imel še 6 otrok. Antonija je s seboj pripeljala svojo gluhonemo sestro in skrbela zanjo. V Ameriko (kar je bil trend tistega obdobja) se je podalo kar nekaj otrok iz prvega zakona. Naslednik domačije je bil najstarejši sin iz drugega zakona, Maks(imiljan), rojen 1895. Njegova sestra Angela se je poročila v Celje, imela dva sinova, a je umrla za rakom pri 32-ih letih. Marija je ostala doma, Alojzij se je poročil v Prekmurje, Andrej pa se je doma smrtno ponesrečil že kot otrok. Maksimiljan in Leopold sta bila za časa prve vojne vpoklicana v avstro-ogrsko vojsko. Maksimiljan je bil ujet, v ruskem ujetništvu je preživel dve leti. Ker je končal meščansko šolo in govoril tri jezike, je vodil nabavo pri nekem graščaku. S sojetnikom, Slovencem z Vipavskega, sta pobegnila proti domu in potovala, takratnim razmeram podobno, dober mesec. Bratu Leopoldu so na soški fronti premrznile noge in po vrnitvi domov ni mogel več stopiti nanje.
Maksimiljan se je poročil z domačinko Jožefo Dolenc in v zakonu sta se jima rodila sin Maksimiljan in hčerka Jožica. Maksimiljan (letnik 1935) je za ženo vzel Zoro Marijo Tomšič iz Drskovč, našo pripovedovalko. S sinom Alešem, ki ima še brata Borisa, sta pripovedovala o pomembnejših dogodkih in udejstvovanjih moža in očeta Maksimiljana Klemenca pa tudi o pestrem življenju starega očeta Maksimilijana med prvo vojno v Rusiji in med drugo vojno. V gostilni so večkrat istočasno na različnih lokacijah stregli vojaško različnim oboroženim enotam. Najbolj pretresljive so zgodbe o rusko govorečih, brezobzirnih plačanih vojakih v nemških vrstah, ki so bili še posebno strah vzbujajoči. Tudi s pomočjo starega očeta, ki je znal rusko, so se nekajkrat izognili požigu domačije in nasilju vojakov. Sin Maksove prezgodaj umrle sestre Angele je študiral teologijo. Stric Maksimiljan ga je skušal pregovoriti, naj kot mladenič počaka z odhodom v partizanske vrste, a ga ni poslušal. Kmalu po vključitvi v NOB je padel neznano kje. Brat Polde je umrl doma tik pred osvoboditvijo, stari ata Maksimiljan in sestra Jožica pa sta se poslovila konec 60-ih let.
Maksimiljan Klemenc, mož pripovedovalke Zore Marije, je v rani mladosti izkusil vse grde strani vojne. Po odsluženi dvoletni vojaščini v Makedoniji se je zaposlil v podjetju Transavto. Naslednje delovno mesto, na katerem je služboval do upokojitve tik pred osamosvojitvijo, je bilo na Oddelku za ljudsko obrambo v Postojni. Aktivno je sodeloval v Maneverski strukturi narodne zaščite v osamosvojitveni vojni pri hrambi in razdeljevanju orožja. Poleg vsega je bil že od leta 1970 predan lovec. V lovski družini Prestranek je prizadevno opravljal vrsto zadolžitev. Druga njegova velika strast je bila ljubezen do glasbe in petja. Rad se je pohvalil, da poje neprestano od 15. leta dalje. Leta 1998 je bil med ustanovitelji Lovskega okteta Javorniki, najprej pa je pel še pri KUD Ivana Vadnala, LO Postojna, MPZ Postojna in PZ Slavina. Poslovil se je pred petimi leti.
Klemenceva domačija je v vseh teh letih doživela različne prenove, dozidave in lepotne popravke, a iz debelih zidov še vedno veje vonj preteklosti. Zadnjih trideset let vzdržujejo obnovljene stike s sorodniki iz Amerike, z vnuki potomcev iz prvega zakona Janeza Klemenca. Ti po ustnem izročilu verjamejo, da je nekdaj v Klemencevi gostilni prespala sama Marija Terezija.
Pred domačo hišo, Rakitnik 1969, Tet Cilka, teta Jožica, Ines, Aleš, Astra in mama Zorka.
Maks Klemenc leta 1937- star dve leti.
Maks Klemenc s sestro Jožico pri obhajilu leta 1943.
Aleš Klemenc s starim očetom Maksom leta 1969.
Lovski pevski oktet Postojna leta 1980; Maks Klemenc je četrti z leve.
LD Prestranek, lov na prašiča Koška baba 1980, Maks Klemenc stoji v sredini.