Iz Prepiha: (S)Poznamo naše kraje - Strane

Prepihova rubrika: (S)Poznamo naše kraje

V škatlico ujet trenutek: Strane

Četrta slika fotografa Antonia Mitkovskega, narejena s kamero obskuro, je detajl iz vasi Strane.

Tu, v centru vasi je stala v preteklosti prvotno kapelica, ki so jo pozneje prezidali v cerkev sv. Križa. Stoji skrita v senci dveh tis, že leta 1969  vpisanih v seznam spomenikov naravnih vrednot državnega pomena. Starejša, kot spomenik 1. razreda z najostrejšim režimom zavarovanja, je po zadnjih meritvah magistrice varstva narave Postojnčanke Špele Habič iz leta 2010 stara med 500 in 590  let. V višino meri 13,5 m, obseg  debla pa je 4150 mm. Četudi so ji v preteklosti pripisovali že dvakrat večjo starost in pomembnost, je kljub novim  ugotovitvam že zaradi legend še vedno vredna vsega spoštovanja. Pod tiso je izvir; mesta s kombinacijo izvira in dreves, ki se pojavljajo v skupni točki, so vedno veljala za svete kraje in bila pri naših prednikih predmet čaščenja. Domačini vedo, da je »sveta« tisa mnogo starejša, tako kot so stare korenine prebivalcev vasi Strane. Iz njenih vej so izdelani tudi  križci, ki krasijo vrhove okvirjev križevega pota v njihovi cerkvi.

Pod cerkvijo je dolga leta tekla izvirna voda, poimenovana Voda od sv. Križa. To je pripomoglo k posedanju objekta, zato so cerkev zaprli in se v njej kar 34 let ni izvajalo bogoslužje. Zvonik, ki z leve in desne strani oklepa ladjo, sloni na mogočnih slopih. Ti so se ugrezali in ogrožali tudi cerkev. Zaradi zahtevnosti popravila so jo celo nameravali podreti, vendar je vaščanom s pomočjo državnih ustanov uspelo dragoceno sakralno stavbo ohraniti in v začetku devetdesetih let sprožiti njeno obnovo. Svečano so jo odprli leta 1998. V novem stoletju so popravili še cerkveno obzidje in obnovili stopnice ter s cevmi preusmerili izliv v korito  pod obzidjem cerkve. Ta izvir ne presahne nikoli in je v preteklosti služil tudi za napajanje živine.

V zidu pod cerkvijo (ob napajalniku) je posebno znamenje Jakobove poti z vklesanimi verzi ljudske pripovedne pesmi Romar Svetega Jakoba iz Kompostele.

Besedilo: Marino Samsa