Iz Prepiha: Cerkev sv. Štefana v Postojni

Prepihova rubrika: tu živimo

Cerkev sv. Štefana v Postojni, 1. del

Besedilo: Marino Samsa

Postojnska cerkev sv. Štefana, v osnovi poznobaročna zgradba, je bila sezidana leta 1777, kar nam da vedeti letnica nad vhodnim portalom. Ker je bila zgrajena v času razcveta furmanstva, je bila posvetitev svetemu Štefanu, zaščitniku konj, logična izbira.

Sveti Štefan je bil prvi krščanski mučenec in eden od sedmih diakonov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Leta 34 našega štetja je bil obsojen na smrt s kamenjanjem. Goduje na štefanovo, 26. decembra. Sveti Štefan (v drugih različicah poimenovan tudi Ištvan, Stjepan, Stipe, Štef) je zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj. Na štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo konje. Njihov zavetnik naj bi postal zato, ker je pri naših prednikih vstopil na mesto boga Velesa, mitološkega slovanskega boga, zaščitnika živine.

Postojna dobi svojo župnijo šele leta 1793

Dekanija Postojna, ki poleg postojnske povezuje še enajst župnij, sodi pod okrilje škofije Koper. Zgodba pa je nekoliko daljša. Postojna je spadala pod slavinsko župnijo. Od tam je  hodil kaplan ob nedeljah in praznikih opravljat božjo službo v Postojno, dokler ni tu stalno bival kurat. Vsakič ga je na kosilo povabil plemeniti gospod de Nicoletti. Državni plemiči te družine so bili cesarski gubernatorji kobilarne v Lipici. Stanovali so v neposredni bližini cerkve in bili tudi njeni podporniki. Njihov dvorec Mühlhoffen je bil na vogalu današnje Jamske in Tržaške ceste, pozneje  poznan kot Kutinova hiša. V njihovi lasti je bil tudi Modrijanov mlin pred Postojnsko jamo. Epitaf družine Nicoletti z izklesanim grbom je vzidan ob vhodu v južno zakristijo. Ko so v Postojni dobili svojega duhovnika, so mu dodelili za prebivanje revno hišico, ki je bila obenem mežnarija. Po nepotrjenih podatkih je bil prvi kurat v Postojni Janez Žiga Hueber.

Svojo kaplanijo je Postojna dobila leta 1645. Pod kaplanijo sta spadali še Stara vas in Zalog. Leta 1767 je bila kaplanija povzdignjena v vikariat. Šele leta 1793 postane Postojna samostojna župnija in se otrese slavinske nadvlade, medtem ko je pravico pogrebne štole še vedno dobivala Slavina. Nosilec štole je bil prejemnik bire. Postojna je leta 1798 dobila svojega kaplana, slavinski kaplan pa je doma maševal ob nedeljah in praznikih in izgubil biro v Postojni. Pretrgala se je še zadnja vez med Postojno in Slavino, materjo župnijo.

Zgodovina cerkvene zgradbe

Mesti Trst in Reka sta 1719 postali svobodni pristanišči, kar je povečalo tranzit v notranjost po deželni cesti. Furmanstvo je Postojni povečalo prihodke in sprožilo naložbe v korist duhovnega blagra krajanov. Postojna je takrat premogla dve skromnejši enoladijski  cerkvi manjših dimenzij. Kapela sv. Uršule je stala na nižjem vrhu Soviča – na razgledišču, kjer je sedaj drog z zastavo. Cerkev sv. Andreja je stala ob današnji Tržaški cesti, nad aktualno avtobusno postajo. Obdajalo jo je manjše pokopališče. Opuščena je bila leta 1781.

Cerkev sv. Štefana je bila sezidana na novo, na manjšem gričku na robu osrednjega mestnega trga, na katerem je bilo prej tudi pokopališče. Projektant, ljubljanski stavbenik Leopold Hoffer, je novo svetišče zasnoval v stilu »mediteransko navdahnjenega štajerskega baroka« z dvema zvonikoma. Peščico uporabnega materiala in cerkvene opreme so pripeljali iz zapuščine kapele sv. Uršule, ki je prenehala delovati v letu novogradnje. Večino sredstev je finančno pokrila Enzthalerjeva ustanova, odprodalo se je tudi nekaj cerkvenega posestva na Vipavskem. Cerkev sv. Štefana je ob prvi birmi v novi župniji, tj. 23. avgusta 1798, posvetil tržaški škof Ignazio Gaetano da Buset.

Sakralni objekt je centralno zasnovana arhitektura s kupolo, ki ima v tlorisu podobo križa s parom kapel in prezbiterij z zaobljeno zadnjo steno. Dolga je 33 m, široka pa 17 m. Po požaru v začetku 19. stoletja so stavbi prizidali nov prezbiterij in delno predelali zunanjost s parom zakristij. Zvonika se na vse strani odpirata z okni, ki so bila preoblikovana konec 19. stoletja. Pokrita sta z volutno-laternasto streho iz bakrene pločevine. Vse tri zunanje stene zvonikov nosijo urne  številčnice. Leta 1843 sta zvonika dobila pet zvonov, šest let pozneje so ob cerkvi postavili še novo župnišče. 

V osrednji osi izstopa kamnit portal z valovitim ogredjem in ušesnima konzolama, nad njim pa kamnit okenski okvir, oblikovan enako kot portal. Sredi friza je poleg letnice 1777 kartuša s Kristusovim monogramom. Fasada je razdeljena v tri polja s toskanskimi pilastri. Ti podpirajo ogredje  z ravnim zatrepom in par zvonikov. Celotno figuro dopolnjujejo venčni zidci. Dvignjena cerkvena ploščad je ograjena, delno s kovinsko ograjo, delno  z zidom in župniščem. Dohod do cerkve je z dveh strani, tako po cesti kot po stopnicah.

V preteklih letih je bila urejena zunanjost stavbe: zamenjali so streho, stavbo utrdili z novimi statičnimi vezmi, prenovili odvodnjavanje in osušili temelje. Ploščad pred cerkvijo ima dve novejši pridobitvi, doprsni kip papeža Janeza Pavla II. – delo kiparja Mirsada Begiča, in kamnit križ z imeni vseh župnij postojnske dekanije. Tega je zasnoval (tako kot podstavek za papeža) domačin, arhitekt Leon Debevec.

V notranjost cerkve se bomo podali v prihodnji številki Postojnskega prepiha.