S Prepihom na sprehod: Pentlja pod Lovrencem

Prepihova rubrika: Gremo na sprehod

Pentlja pod Lovrencem

Marčevski sprehod je namenjen tistim, ki uživajo v neskončnih stezicah po gozdovih in planjavah okoli Svetega Lovrenca, ne želijo pa premagovati višinskih metrov vse do vrha. Opisan sprehod je dolg dobrih 5 kilometrov, zanj pa smo s predšolskimi pohodniki potrebovali 2 uri in pol, vključno z raziskovalnimi postanki. Pot tokrat ni krožna, temveč po zemljevidu obhodimo obliko številke osem.

Parkiramo kar na izhodišču za Sveti Lovrenc in – namesto proti vrhu – vzamemo pot pod noge kar po cesti od parkirišča naprej. Po kratkem začetnem vzponu pridemo do prvega T-križišča, v katerem zavijemo levo na makadamski kolovoz. Hodimo po ravnem; na levi imamo Studeno, za nami pa ostaja pudgurska Gora, kot so včasih rekli Lovrencu. Gozd kmalu postane bolj strnjen in pot se začne zmerno vzpenjati. Na Y-križišču pri cestni zapornici izberemo desni krak, ki vodi navzgor po kolovozu. Levi vodi proti manjši planoti, ki jo domačini poznajo kot “Plne”. Kmalu stopimo med pašnike in nadaljujemo po poti, speljani med ogradama. Odprejo se razgledi čez prostrane planjave, z leve nas pozdravlja mogočni Nanos. Pot zavija rahlo desno v smeri Lovske koče. Ves čas sledimo glavnemu kolovozu, dokler se ne srečamo iz oči v oči z Lovrencem naravnost nad nami. Na sedlu tik pod vrhom je vidna manjša cerkvica, ki sodi med najstarejše na Postojnskem in je ena od 50 slovenskih cerkva, posvečenih sv. Lovrencu. Ponaša se z edinstveno likovno umetnino lokalnega slikarja in kiparja Erika Lovka.

Razgled na Goro nas pospremi do križišča dveh kolovozov, ki se združita in nadaljujeta naprej v levo smer, tako da imamo Lovrenc na desni. Čez dobrih 50 metrov pridemo do Y križišča in izberemo desni krak – po levem se bomo vračali kasneje. Hodimo po kraški gmajni, obdani z bori in brinjem, in se spet rahlo vzpenjamo. Čez 500 metrov nam pot preseka makadamska cesta. To je najvišja točka našega sprehoda, od tu naprej je vzponov konec. Obrnemo se levo in po cesti nadaljujemo navzdol do koče Lovske družine Bukovje, ki jo čez približno 500 metrov skozi veje zagledamo na svoji levi.

Na balinišču si privoščimo kratek odmor in nato nadaljujemo po stezi, ki mimo balinišča vodi v smeri Belskega. Sledi eden najlepših odsekov poti: pravljična gozdna steza nas pol kilometra vodi vseskozi naravnost in rahlo navzdol. Ko pridemo iz gošče in se nam odpre pogled na Spodnjo Pivko proti Vremščici in Nanosu, srečamo križišče, v katerem se sekata dve poti. Izberemo krak pravokotno levo, da nadaljujemo v smeri Studenega, ki leži naravnost pod nami. Spet smo med bori in brinjem, pod nogami pa korake mehča preproga iglic. Nikamor ne zavijamo, dokler ne pridemo do znanega križišča, ki smo ga že prečkali v nasprotni smeri – to je pravzaprav središče naše “osmice”.  50 metrov hodimo po istem delu poti, nato pa nadaljujemo skozi križišče in cel kilometer hodimo vseskozi samo naravnost ter se držimo svojega kolovoza. Pot se proti koncu iz gozdne spreminja v vse bolj peščeno in grobo, spust pa je vse strmejši. Ko dosežemo naslednje T-križišče cest, je naša osmica zaključena. Na cesti se obrnemo desno navzdol proti izhodišču in čez 200 metrov smo na parkirišču.