S Prepihom na sprehod: V zavetju Kraljeve gore

Tokratni izlet nas popelje na razgledno in raznoliko krožno pot z Velikega Ubeljskega mimo slikovitih Stran in pod mogočnim grebenom Kraljeve gore (Monte Re), kot Nanosu še danes pravijo Italijani. Pot je dolga 6,7 kilometra in primerna bodisi za sprehod bodisi za družinsko kolesarjenje, saj so tudi najmlajši izletniki veselo sopihali v nekaj manjših bregov.

Zapeljemo se do Velikega Ubeljskega, kjer avto pustimo pod cerkvijo sv. Urha. Od cerkve se odpravimo proti severu, na prvem križišču zavijemo desno in kmalu zapustimo zadnje hiše vasi. Asfalt zamenja makadam, pokrajina pa se začne odpirati. Na naslednjem križišču pri skednju gremo levo naprej po makadamski cesti. Z leve nas spremlja greben Nanosa, ki kot kamniti stražar dominira nad pokrajino, pred nami pa se izrisujejo Votle stene in vrh Maj nad Stranami. Hodimo ob pašnikih s konjički in ob pozdravu pomladnih mesecev nas ob robu poti razveseljujejo cvetoče češnje – bele in rožnate krošnje ustvarjajo skoraj pravljično kuliso. Držimo se glavne makadamske poti, manjše odcepe pa mirno spregledamo. Na razcepu v obliki črke Y, med dvema ograjenima pašnikoma, zavijemo levo rahlo navzgor proti Nanosu in Votlim stenam. Desna pot se hitro konča, zato izbira ni težka. Kolovoz se za kratek čas spremeni v travnato pot, nato pa ponovno dosežemo makadamsko gozdno cesto, pod katero teče potoček. 

Po kratkem vzponu pridemo do križišča in nadaljujemo naravnost po makadamu. Sledi spust in sproščen korak do asfaltne ceste, kjer zavijemo levo proti Stranam. Naslednji kilometer klanca premagujemo po asfaltu, nakar prispemo v najvišje ležečo vas naše občine. Ta nam že takoj odstre košček svoje zgodovine, saj pri prvi hiši na levi beremo, da je leta 1944 tu delovala komanda mest Senožeče in Postojna, nekaj časa pomembna kurirska javka. Nadaljujemo do središča vasi, kjer nam svoje senčno zavetje ponujajo cerkev sv. Križa in dve mogočni tisi. Moško drevo – tisovec – naj bi bilo staro blizu 600 let in velja za najdebelejšo, po ljudskem izročilu tudi najstarejšo slovensko tiso. Domačini vedo, da je njihova »sveta« tisa sicer še precej starejša. Takšna drevesa niso le botanična posebnost, temveč tudi simbol trajnosti in povezanosti kraja z njegovo preteklostjo. Pod cerkvijo je vodni izvir s koritom tekoče vode – popolno mesto za počitek, osvežitev in kratek oddih. 

Od stopnic pred cerkvijo nadaljujemo po cesti, ki mimo spomenika padlim borcem zavije za 180 stopinj navzgor v smeri Suhega vrha. Tja nas usmerja tudi rumena Jakobova školjka, narisana na zidu pod cerkvijo. Naslednje 3 kilometre in pol bomo namreč hodili po romarski poti sv. Jakoba in sledili rumenim puščicam, ki nas bodo zvesto spremljale vse do izhodišča. Prvi del poti je skupen pohodniški pešpoti iz Stran na Nanos, zato se od začetka precej vzpnemo. Nato hodimo malo navzgor, malo navzdol do razcepa, kjer se glavna pot nadaljuje na Nanos, Jakobova pa se odcepi levo. Tja nas razločno usmerita rumena puščica in tablica s školjko. Ko enkrat stopimo na to stezico, se vzponi končajo. Pot postane prijetno ravna, rahlo se spušča in ponuja enega najlepših odsekov celotne ture. Spomladi nas spremljajo preproge čemaža, katerih vonj napolni zrak, medtem ko večji del poti hodimo v prijetni senci smrekovega gozda. Ko pridemo nazaj na gmajno in se spet sprehajamo med pašniki, se pot iz gozdne enoslednice spreminja v kolovoz in nato v gozdno cesto, ki nas v spustu pripelje nazaj do Velikega Ubeljskega.